Evropski (ne)red: Grexit kot strašilo

Kljub vsej dramatičnosti je evropsko ukvarjanje z reševanjem Grčije po več kot sedmih letih krize in treh orjaških rešilnih programih postalo rutina. Naj bodo na oblasti v Atenah socialisti, konservativci ali Siriza kot bolj radikalna levica, so razlike le v odtenkih. Zaplete se zmeraj, kadar Grčija potrebuje milijardne injekcije in so upnice, države območja z evrom z Nemčijo na čelu, nezadovoljne z atenskim izpolnjevanjem obljub o reformno-varčevalnih ukrepih.

Zaostri se retorika, pogajalski poker traja do skrajnega roka. V končnici grška vlada privoli v zahteve, v Atene se stečejo milijarde za rešitev pred bankrotom. Čeprav se položaj že nekaj tednov pošteno zapleta in je slišati čedalje ostrejše obtožbe z vseh strani, na današnjem zasedanju finančnih ministrov evrskih držav preboja ni pričakovati. Pri izpolnjevanju rokov za izpolnitev zavez se že zamuja, a Grčija potrebuje večje zneske šele poleti, ko bo morala vrniti več kot sedem milijard evrov dolgov.

Da bi se ponovila drama iz leta 2015, ko se je »vsa Evropa« pol leta ukvarjala z Grčijo in ko je bil na mizi grexit, nihče ne pričakuje. V času Donalda Trumpa, brexita in vzpona populistov so grške dolžniške težave obravnavane kot drugorazredna tema. Nemški finančni minister Wolfgang Schäuble, eden od najbolj izkušenih evropskih politikov, opcijo grexita najbrž spet omenja zgolj kot pogajalsko taktiko za pritisk na Atene.

V času volitev na Nizozemskem in Nemčiji je grška zahteva po še enem odpisu dolgov še manj realistična, kot je sicer. Ne glede na različne izračune prevladuje logika: s takšnim ali drugačnim odpisom se ne bo doseglo nič, saj bodo strukturne težave, ki so pripeljale do krize, ostale enake. Prvi človek evropske komisije Jean-Claude Juncker priznava Grčiji, da je naredila res veliko, a taktirka je v rokah upnic, ki so Atenam posodile denar in bi se za odpis morale zagovarjati pred volilnim telesom.

Glede tega se čaka na odločitev IMF o nadaljevanju sodelovanja v reševalnem projektu. Kot edino alternativo znatnemu odpisu za doseganje vzdržne zadolženosti vidi še strožje varčevalne reze, tudi pri pokojninah. Nemčija in Nizozemska nočeta reševalnega programa brez IMF, ki je v primerjavi s političnimi institucijami bolj strog nadzornik izpolnjevanja pogojev. Donald Trump – ZDA so glavni igralec v IMF – je pri odnosu do Grčije še velika neznanka.

Aleksis Cipras je pred še eno partijo nevarnega pokra. Po javnomnenjskih raziskavah njegova Siriza hitro izgublja podporo. Na drugi strani se vzpenja vodja konservativne stranke Nea Demokratia, reformno naravnani Kiriakos Micotakis. Prihaja iz stranke in družine, ki velja za soodgovorno za položaj Grčije, a v Evropi očitno že velja za upanje za prihodnost. Pred tednom dni ga je v Berlinu gostila nemška kanclerka Angela Merkel.

To Ciprasovi razumejo kot nesprejemljivo klečeplazenje in bojevito sporočajo, da Grčija ne bo privarčevala niti enega evra več. A za Grčijo in njeno dolžniško tragedijo po vseh letih ni pričakovati veliko novega. Kaj šele boljšega.