Finale pred finalom

»Še ena runda, pa bo finale!« je za sosednjo mizo glasno sporočil zabuhli možakar in omizje se je glasno zasmejalo. Zagoreli obrazi so izžarevali ponos, da so ukanili nedeljske prometne zastoje na primorski avtocesti in se iz okolice Poreča na pot podali dovolj zgodaj, da lahko že od poldneva pijejo domače industrijsko pivo. Do finala je bilo se pet ur, njihov pivski tempo pa je naraščal.

»Kaj boš jedel, Jaka?« je fotr vztrajno spraševal nekajmesečnega dojenčka, ki ga je v naročju držala ženska, z "za poletje" kratko pristriženimi lasmi. Jaka je modro molčal.

»A gremo v McDonald's al na horsa?« je jecljaje želel vedeti junak, ki se je ob povratku v domačo vas za tri pire s Tromostovja vrgel v Ljubljanico. Bistroumno je še pripomnil, da njemu tudi umazanija ne more nič, čes da je nanjo preveč navajen. Omizje se ni smejalo.

»Dajmo se eno na hitro!« je slabe štiri ure pred finalom glasno predlagal Frenk, kratkolaska pa je ponovila zavijajoči očesni manever, ki ga je vedno bolj pogosto trenirala.

»Ne, dost je blo! Vidiš, da je otrok lačen, pa se karavana mormo dediju vrnit,« je premalo odločno protestirala Barbara in natakarica je kmalu prinesla nov pladenj s steklenicami piva.

Zvonovi iz stolnice so preko reke zarezali v poletno vročino in naznanili, da sta do finala ostali se dve uri. Sicer so verjetno z odzvanjanjem želeli povedati kaj drugega, ob tej uri so se namreč oglasili tudi ob večerih, ko ni bilo finala.

Možic, ki je bil zadnji dve rundi sumljivo tiho, se je nenadoma predramil in skušal artikulirati svoj odpor do števila na pol popitih steklenic piva, ki so mu zdaj edine še delale družbo.

Finale bodo najbrž prespali, so pa nam, dragi prijatelji, izpraznili mizo neposredno pred tv zaslonom, kamor ste vljudno vabljeni na ogled tekme. Če se ne mečete v Ljubljanico vsaj za gajbo in ne malikujete Ronalda.