Fleksibilci

Blog o protestih proti reformi dela, ki zmanjšuje pravice delavcev. Manj imajo delavci pravic, bliže so novodobnim sužnjem.

Objavljeno
31. maj 2016 15.33
FRANCE-POLITICS/PROTESTS
Silva Čeh
Silva Čeh

Francozi še kar protestirajo proti reformi dela. Stotisoči so na ulicah, oblast jih sicer prešteje polovico manj kakor sindikati; prvi so jih prejšnji četrtek registrirali 150.000, sindikati 300.000. Pomembno je, zakaj stavkajo. Zaradi reforme dela. Ta reforma je vedno v modi, zdaj se z njo sooča Francija, sicer tradicionalno delavsko razumevajoča dežela. Tudi francoska oblast se mora zaradi številnih ekonomskih kazalnikov zavzemati za večjo fleksibilnost na tem področju.

In tista velika enačba, s katero se pride do reforme trga dela, je: lažje bo odpuščanje, lažje bo potem zaposlovanje. Kar se sliši preprosto in skoraj privlačno. Z malo pretiravanja: danes vas bodo odpustili, da vas bodo lahko jutri zaposlili. Kar je morda ponekod celo res, samo da boste v novi zaposlitvi pristali z manj pravicami. In seveda bo takoj sledilo začudenje − kdo pa še danes govori o pravicah, danes so dolžnosti, danes je vredu vse, samo da je služba. Ker vsi vemo, da služb ni.

Saj je vendarle jasno: ko se pogovarjate doma, v službi, med prijatelji, širše, kjerkoli − hitro ugotovite, kako težko se je danes zaposliti. Seveda mladim in izobraženim, a tudi vsem drugim, ki so že leta, desetletja honorarci, delavci na projektih, od režiserjev do znanstvenikov in vseh drugih različno zahtevnih del. Včasih so ti pogovori psihično že zelo utrujajoči. A kako težka so potem stanja tistih, ki nenehno iščejo to izmuzljivo delo, ki je vse manj gotovo, in ko že je pridobljeno, tudi vse manj plačano, za povrh pa še do skrajnosti fleksibilno. Po načelu: danes je, jutri ga ni, da bi pojutrišnjem spet bilo in tako naprej.

Celo minimalne plače so pri nas, kadar se govori, da se bodo zvišale za pet evrov, predmet resnih razprav o tem, kako bodo uničile cela podjetja, tisoče delovnih mest, povečale izgube. Seveda tudi zaradi previsoke obdavčitve in podobnih slabo urejenih sistemov, ki zapirajo plačne zanke ... No, vsaj dobro plačani menedžerji, z več deset tisočaki bruto na mesec, se lahko tukaj za hip srečajo s tistimi z minimalci in pojamrajo skupaj, rekoč: no, ti davki nam enim in drugim preveč poberejo.

Gotovo so želje po večji fleksibilnosti dela tudi drugod, ne le v Franciji. Tudi v Sloveniji, kjer je sicer praksa, kako izigravati zaposlene, kako jih odpuščati, kako jim zniževati osnovne pravice, vse bolj izpiljena. Saj gremo vendar v korak s časom, konkretno, digitalno, saj je vseeno ... korak je korak ali klik ali alfa go ... A ta praksa, ki delavcem jemlje, se kali že dolgo, čeprav se je zdelo, da je bil prejšnji sistem delavsko prijazen.

Tako mimogrede sem ujela podatek, kako je bila nekoč naša Tobačna tovarna, zlasti zaposlovalka žensk, vse bolj socialna, vedno več pravic je dajala zaposlenim − od plačanih dopustov, bolniških ... Toda preden so tobakarice prišle do tega solidnega položaja, do statusa zaposlene osebe, so morale biti na preizkušnji, in to kar vse leto ali nekaj podobnega. In menda se ni tako poredko zgodilo, da so jih, tik preden bi izpolnile enoletno preizkusno dobo, odpustili. Verjetno zato, da so lahko bili potem bolj fleksibilni in so jih spet zaposlili, seveda brez tistih pravic, ki bi jim pripadale, če bi ostale zaposlene brez prekinitve.

Prav danes so mediji po svetu in pri nas objavili podatke o novodobnih sužnjih, ki jih je po poročilu organizacije za človekove pravice Walk Free Foundation s sedežem v Avstraliji že 46 milijonov. Celo v Sloveniji, ki je med raziskanimi 167 državami na 41. mestu, so jih prepoznali kar 4700.

Nekoč izkoriščani mezdni delavci, vmes vseh vrst slabo plačani honorarci in prekarci, fleksibilni minimalci, jutri samo še negotovi fleksibilci ... Morda pa v Franciji protestirajo tudi za druge; morda tudi za nas.