Gani me do solz

Filme delim na dobre, slabe in tiste, ki me ganejo do solz. Za zadnje ni nujno, da so veličastne kinematografske stvaritve, a si kljub temu zaslužijo oskarja za najboljše pretakanje solz iz suhe duše, ki ni pričakovala, da se bo filmsko platno spremenilo v ogledalo njene izgubljene čistosti.

Kateri je bil zadnji film, ki vas je ganil do solz? Pravzaprav ljubezen? Ali Titanik? Morda Punčka za milijon dolarjev? Se še kdo spomni Ljubezenske zgodbe iz daljnega leta 1970? In ste se vprašali, zakaj jokate, če pa veste, da je vse to samo posnemanje življenja, igralci pa so dobro plačani za to, da se poigravajo z vašimi občutki?

Solze tečejo takrat, kadar se film konča srečno, pa tudi, kadar za junaka ni rešitve. Stari Grki bi temu rekli katarza. Aristotel jo je razlagal kot očiščenje duše vseh škodljivih občutkov skozi usmiljenje in strah. Za Hipokrata je bila izganjanje strupenih snovi, ki povzročajo bolezen, iz telesa. Film je ogledalo, ki poveča resnično sliko, zato je v njem življenje bolj življenjsko od tistega, ki ga živimo, duša je otipljivejša kakor v vsakdanji rutini, občutki pa ostrejši kakor takrat, kadar opazujemo prizore v resničnosti.

Vsi filmski vzroki za to, da pretočimo več solz, kakor smo pričakovali, so povezani samo s popolnim sočutjem. Morali bi ga občutiti tudi takrat, kadar hodimo drug mimo drugega. Koliko je Čarovnije v mesečini v avtobusu, s katerim se vsak dan vozimo? In zakaj Ljubezenske zgodbe na asfaltu, po katerem hodimo, postajajo samo ljubezenske zgodbe, za katere se nihče ne zmeni?

Solze so dragocenejše od najdražjih biserov. V njih se zrcali najčistejši del naše duše. Bi pretiravala, če bi trdila, da so solze edini nesporni izraz resnice? Svetlikajo se z bogatimi odtenki podzavesti in brezpogojno dokazujejo človeškost. In kljub temu počnemo vse, da bi čim redkeje zajokali.

Zato, prosim, podelite oskarja za film, ki povzroči največ solz. Ni treba, da je pozlačen. Solze so tako ali tako kapljice življenjskega zlata. Zorana Baković