Zgodbe izpod Triglava: Gledališče išče šefa

Gledališče Toneta Čufarja je osrednja kulturna ustanova na Jesenicah. Lahko bi bila najpomembnejša kulturna ustanova še vsaj na zgornjem Gorenjskem, morda celo širše. Pa (še) ni. Čeprav bi lahko bila referenčna.

Za hip poglejmo v Kranj: v tamkajšnjem Prešernovem gledališču gledalce v zadnjih letih nagovarjajo z jasno idejo, v letošnji sezoni, na primer, s sloganom »Gledališče odmevnih predstav«. S tem nazorno nakazujejo rdečo nit svojega ustvarjanja: na oder hočejo postaviti dela, ki aktualizirajo žgoče družbene, kulturne, politične teme, in v gledalcih prebuditi refleksijo, odmev, torej vzpostaviti dialog.

Čeprav so jeseniški gledališčniki (s profesionalno upravo in odrsko tehniko) resda ljubiteljski ustvarjalci, so v preteklosti že dokazali, da lahko z lastno produkcijo zaznamujejo ne le gorenjski, ampak tudi slovenski gledališki prostor (drama Polom leta 2005 na dnevih slovenske drame). Gledališče potenciale torej ima, nima pa jasne vizije oziroma rdeče niti, okoli katere bi se napletale gledališke predstave, skratka, nima ambicije.

Lokalna politika z županom Tomažem Tomom Mencingerjem na čelu ambicij od gledališča ne zahteva. Gledališče se na Jesenicah še vedno jemlje kot prostor za zabavo in sprostitev, kot ustanovo, ki jo mesto pač mora imeti (ne glede na vsebino), pa tudi zato, ker je gledališče tamkaj že od nekdaj. Gledališče se ne razume kot prostor za umetniško izražanje in izpostavljanje relevantnih družbenih tem, kot prostor, kjer se vzpostavlja dialog med umetnostjo in življenjem, kot kraj, kjer gledališčniki preizprašujejo življenjske resnice in skupaj s publiko razmišlja o njih.

Sodobni čas zaznamuje negotovost ali, če rečemo drugače, edina gotovost je sprememba. Ljudje praktično vsakodnevno ostajajo brez orientirjev o tem, kaj je prav in kaj ne, kaj je dobro in kaj zlo. Zato je pomen odkrite javne debate (tudi v govorici gledališča) še toliko večji. Skratka, jeseniško gledališče je neambiciozno toliko, kolikor je brezidejna jeseniška lokalna politika. Neambicioznost ni prisotna le v gledališču, saj se zrcali tudi v jeseniškem hokeju, ki se kljub lepi dvorani ne razvija, o njem pričajo podatki o številu prebivalstva, ki se vztrajno manjša.

Zato vprašanje imenovanja bodočega direktorja gledališča ni le kadrovsko vprašanje, ampak gre v prvi vrsti za politično vprašanje. In prvo je, ali bo občinski svet nadaljeval, kar je začel lani poleti, ko je praktično brez razprave potrdil predlog svetnikov Boštjana Smukavca (SMC) in Aleksandra Pozveka (SDS) in s katerim so spremenili pogoj za zasedbo direktorskega mesta v gledališču tako, da zdaj lahko kandidirajo tudi diplomanti AGRFT.

Lokalna politika bo torej izbirala med Branko Smole, ki bi gledališče rada vodila še četrti zaporedni mandat in ki predstavlja zagotovilo, da bistvenih sprememb ne bo, in Vidom Klemencem, otrokom jeseniškega gledališča, ki bi neizkušenost (z vodenjem institucij) lahko nadomestil s pogledom profesionalnega gledališkega igralca.