Tiskane izdaje
Marsikdo se te dni priduša, tako je pravzaprav že desetletja, nad gnečo v naših gorah. Ta je menda tolikšna, da jo že glodajo tudi mediji. Na POP TV so na vrhuncu planinske sezone nergali nad množičnim obiskom gorskega sveta, češ da imamo premalo gora za množice navdušenih planincev, kolesarjev in alpinistov. A takšna natolcevanja so daleč od resnice.
Obiskovalec Triglava sicer zlahka dobi vtis, da so naše gore okovane v železne stope, prepasane z jeklenicami in ponižane z izklesanimi stopnicami v živo skalo in skratka lahko dostopne. Usoda Triglava je pač, da je postal romarska gora nacionalne religije, ki ji rečemo slovenstvo; »vsi dostopi so prirejeni tako, da lahko po njih pride vsakdo na našo sveto goro,« je zapisal Planinski vestnik že leta 1947.
Toda Triglav je le eden, čeprav najvišji, izmed vrhov v Julijcih, in le ena izmed slovenskih gora. Marsikatera druga je veliko bolj divja in neukročena. Kdor se je kdaj poskusil povzpeti iz doline Krme, ki na najlažji način približa Triglav skoraj vsakomur, zmožnemu normalne hoje, na katero drugo izmed gora, ki veličastno kipijo iz vznožja Krme, se je lahko v potu lastnega obraza prepričal, da slovenske gore niso le sprehodi po zavarovanih poteh. Razen okovanega Triglava je v njegovi soseščini cela veriga gora, ki terjajo zelo utrjen in zanesljiv korak, kakršen se privadi le z dolgoletno hojo v gore. Kadar gre za ture čez brezpotja, pa je še posebej pametno, da se jih namesto s priročnikom v roki lotevamo le z izkušenim poznavalcem pod roko, sicer bomo zelo verjetno kam zatavali.
Tudi med več kot 10.000 kilometri planinskih poti, za katere skrbijo markacijski udje Planinske zveze Slovenije, so takšni, ki jim je zob časa že odvzel številne rdeče-bele oznake. Kamniti možici na križiščih teh poti so pogosto edino zanesljivo znamenje, da mora planinec spremeniti smer vzpona. Marsikomu izmed zapriseženih planincev je to gotovo tudi všeč, saj ni lepšega kot v samoti, ki jo blagodejno spremlja tišina gorskega sveta, postavljati korak za korakom k vrhu in ravnovesju s samim seboj. Številni planinci in alpinisti se zato v najbolj poletnih mesecih izogibajo Triglavskemu pogorju, ker je v njem, menijo, prevelika gneča.
A to so zelo subjektivna mnenja tistih, ki jih moti, da bi tudi drugi radi tako kot oni uživali na istem gorskem prepihu. Nešteti mirni kotički se, kot rečeno, še vedno skrivajo v odmaknjenosti od glavnih pohodniških smeri. Po drugi strani pa verjetno tudi drži, da število obiskovalcev naših gora vztrajno narašča. Ne le tujih, pač pa tudi domačih. Nekatere gore in ture so med konci tedna zelo močno obljudene. Oskrbniki planinskih koč nad tem gotovo ne bodo nergali; zanje je to dobro, saj bodo lahko prodali več kislega mleka, mineštre, ričeta in jabolčnega zavitka. Predvsem pa je to zelo dobro za tisoče tistih, ki se ob koncih tedna v skupinah ali sami podajo na svoje priljubljene pohodniške točke. Človek res težko stori kaj boljšega za svoje zdravje − mišice, kardiovaskularni sistem in psiho − kot da malo zasopiha v breg.
Nič zato, če pri tem sreča na desetine ljudi z istim ciljem, planinci so namreč zadnja leta vse bolj spoštljivi, tako drug do drugega kot tudi do narave. Starejši oskrbniki planinskih domov, ki se spominjajo še prejšnjega tisočletja in množičnega pijančevanja v gorah, vedo o tem napredku veliko povedati. Obiskovalci gora so danes tudi veliko bolje in bolj kakovostno opremljeni, kot so bili nekoč. Ne le ustrezna obutev, celo čelade postajajo vse bolj obvezna oprema planinskega pohodnika, številni otroci so opremljeni s samovarovalnimi pasovi, oblačila so kakovostna in nepremočljiva.
Obiskovanje slovenskih gora danes ni več narodnobuditeljsko ozaveščanje, kakor je bilo za časa župnika Aljaža in skalašev, z ljudsko pesmijo na ustih in čutarico močnega v nahrbtniku, pač pa je vrhunska rekreativna dejavnost z neprecenljivimi učinki za psihofizično zdravje ljudstva. Zato je preprosto nemogoče, da bi bilo v gorah kdaj preveč obiskovalcev, pa čeprav bi jih bilo dvakrat več kot obiskovalcev slovenske obale v poletnih mesecih. Če nič drugega, imajo gore neprimerno več lepih kotičkov kot z avtomobilsko pločevino zatrpane ceste med Ljubljano in Portorožem.
