Tiskane izdaje
Nikoli nisem imela gena, talenta ali česar koli ... za šport, se bojim. Pa tega ne skrivam. Zato ne vem in ne razumem, zakaj so začeli moji novinarski kolegi in novinarji športne redakcije Dela nenadoma navijati, naj se ravno jaz poskušam dogovoriti za intervju z Goranom Dragićem.
»Saj niste normalni.«
»Tebi bo govoril drugače kot nam, ki smo ves čas zraven,« je rekel Eduardo Brozovič, potem ko je ravno priletel iz Istanbula, kjer je spremljal letošnje evropsko prvenstvo.
Primer novinarske solidarnosti, ki me vsakič znova gane.
Urednik Sobotne priloge Ali Žerdin in urednik športne redakcije Miha Hočevar sta združila moči, Miha je mirno vzel v roke telefon in se dogovoril za intervju neposredno po novinarski konferenci v Austrotelu, se pravi, takoj po sprejemu košarkarjev na Kongresnem trgu. Deset minut z njim so mi dali.
Seveda sem pričakovala gnečo, a se mi ni niti sanjalo, kaj nas čaka tam. Vsa Slovenija si je, z mano vred, prizadevala za intervju z njim, zraven pa še za košček njega, košček srca, košček njegovega telesa, košček njegovih misli.
»Ne morem stati na nogah, utrujen sem, nisem spal tri noči,« je bil prvi stavek, ki ga je rekel predstavnikom sedme sile. A ni pomagalo. Seveda je profesionalec, kot igralec Miamija v ligi NBA se kali tudi v odnosih z javnostjo, pa vendar.
Ko se je Dragić selil od ene kamere k drugi in sem nemočno opazovala, kako se minute, namenjene za Sobotno, neusmiljeno krajšajo in, ja, odmikajo, sem po dveh urah dobila tisto, kar je ostalo od šampiona, ki je bil tako utrujen, da se je zdelo, da je na robu solz. Kasneje smo lahko na televizijskih posnetkih videli, zakaj. Rekel je samo: »Ne morem. Žal mi je, ne morem več.«
Na njegovem obrazu je bilo nekaj trpečega in milega.
»Niti jutri ne? Ko si malo odpočijete?«
»Jutri imam vse splanirano, potem moram k očetu in mami, ne morem. Res mi je žal.«
Jaz ob teh besedah odneham. Pravzaprav bi rada odnehala že prej.
Nato me nenadoma pogleda in pravi: »Bom sporočil za jutri. Bom sporočil čas in kraj. Obljubim.«
Naslednji dan smo torej čakali. Aljaž Vrabec, mladi novinar, ki je z Dragićem igral skupaj na Iliriji, je »zadevo Dragić« vzel v svoje roke, uporabil vse svoje zveze. Vsake toliko je predstavnik za stike z javnostjo sporočil, da od šampiona še ni glasu. Dokler ni okrog enih popoldne prišlo sporočilo, naj bomo med 16. in 17. uro nekje v Stegnah, blizu televizije Planet TV, kjer so mu organizirali srečanje z Biserko Petrović, mamo legende jugoslovanske košarke Dražena Petrovića. »Še en ganljiv trenutek, ki si ga bo zapomnil za vedno«, kot je rekel.
Okrog šestih zvečer je stopil iz avta s predstavnikom Košarkarske zveze Slovenije, z blagim nasmeškom, s sendvičem v roki, ki je bil edini obrok hrane tisti dan.
Pozdravil je fotografa Romana Šipića, s katerim sta se srečevala pod košem na Iliriji, pa novinarskega kolega Aljaža Vrabca, s katerim sta skupaj trenirala na Iliriji, fantje so se potrepljali, objeli. Jaz sem dobila roko in nasmeh. Ves obraz Gorana Dragića žari. Ne samo na fotografijah, ko zabija koš, ne samo na fotografijah takoj po zmagi, ne, tudi, ko je utrujen, nosi v sebi nekaj tako nežnega, krhkega, trpečega, nekaj, kar se v trenutku lahko spremeni v silo, ki ji boš sledil. In to je tisto, kar smo videli v finalni predstavi.
Prva težava je bila, kako se bomo glede na vsesplošno evforijo sploh lahko pogovarjali v baru. A ljubka natakarica mu je z nasmehom postregla ingverjev čaj, vmes uspela vprašati, ali z limono ali brez, dokler ji ni zadrgetal glas. Tudi nobeden od gostov v baru ni prosil za selfi, nihče ni prosil za podpis, kar je bil še en mali čudež. Kaj takega v Miamiju najbrž ne bi bilo mogoče, igralci lige NBA ne morejo kar tako v bar ali restavracijo, je povedal kasneje v pogovoru.
»Oprostite, predstavljam si, da vam je ob misli na še en intervju slabo,« sem rekla namesto uvoda, ko sva se usedla za mizo v kotu.
»Ne,« je rekel, »v redu je. Tako sem se odločil. Včeraj na tiskovni je bilo res naporno, zdaj sem v redu. Kar začniva,« je rekel in ugriznil v ostanek sendviča.
»Ne bi pojedli do konca?«
»Ne ne, kar začniva, doma me že čakajo ... saj lahko govorim, medtem ko jem.«
Foto: Roman Šipić/Delo
Govorila naj bi petnajst minut, ki so se raztegnile v dobre pol ure, relativno malo za pogovor za Sobotno prilogo, a neprecenljivo glede na trenutek, v katerem smo ujeli sogovornika.
Tisto, kar je najbolj pretresljivo, so njegove oči, ves čas žareče, ves čas se svetijo, kot da so na meji solz. A če je bil kdo na robu solz tisti večer, sem bila to jaz. Vsak njegov odgovor, preprost, v žargonu košarkarja, a tako zares:
»Poglejte, pred finalom sem se razcepil v dva Gogija. Na levi je bil Gogi, ki je osvojil evropsko zlato in se je veselil, desno je bil Gogi, ki je izgubil finale in je jokal, ker so se mu izmuznile dolgoletne sanje. Vse to samo zato, da sem se notranje pripravil na to, kako bom reagiral, ko se bo ena od teh dveh možnosti zares zgodila.«
»In ko sem po finalu videl Lučića, kako joka, mi je bilo iskreno hudo, ker sem v njem videl tudi sebe in vse nas, ki bi bili lahko v njihovem položaju.«
Vse drugo lahko preberete jutri, a ne vem, ali napisano lahko zveni tako, kot je bilo izrečeno. V svoji karieri sem se imela priložnost pogovarjati s številnimi velikimi osebnostmi, velikimi ustvarjalci – a v tem fantu iz Kosez tudi tako, na štiri oči, občutiš nekaj neopisljivega, nekaj, kar dviguje in navdihuje množice. Zato je tako pomembno, kaj Goran Dragić reče o zmagoviti miselnosti, o solidarnosti, o beguncih, o strpnosti do drugih veroizpovedi. Zato bo tudi vam, verjamem, lepo prebrati sobotni intervju.
