Tiskane izdaje
Je zelo lep grad. Menda eden najbolj slikovitih. Star seveda nekaj stoletij. Obrambni stolpi. Zaokrožena celota zdaj z notranjimi velikim grajskim dvoriščem, ki morda vedno ni bilo dvorišče...Nekje se omenja mogočno slovensko drevo; nekoč. Zgodovina se je tukaj pisala že pred stoletji, grofi, domači, tuji, pomembni, deželna knežja posest, zavzemanja gradu, žrtve, medvedi. V njem se občasno dogaja. Razni dnevi. Srednjeveški, kajpada. Čarobni, čarovniški, turnirji, bojevanja. Razni zgodovinski liki, ki takrat nastopajo, ko so na vrsti ti dnevi. In takrat se lahko grajskega dogajanja naužijo tudi obiskovalci.
In kaj nudi mogočno grajsko zidovje, ko teh dnevov ni? Ko je eno navadno, čudovito avgustovsko sončno nedeljsko popoldne? So stabilne stopnice, razni gangi, kjer se varno vzpenjaš in sprehajaš. Potem neke odprte dvoranice, kjer so še ostanki nekega dogajanja, nekaj od tistih dnevov. Celo neki fotelji se nekje pojavijo.In neke fotografije po stenah, nek otroški kotiček. Stopnice, ki te vodijo do grajskih oken in lin in nudijo lepe poglede. O, tudi grajska klet je tukaj, menda z dvorano; vse je zaprto.
Naj se vrnem v dvoranice, ki vendarle niso čisto zapuščene. Tam visijo neke sprintane, sfotokopirane fotografije, nekatere že postarane, pri nekaterih so žebljički popustili, zato bingljajo, neki zbledeli zapis, da gre za grad, nekoč resen, poln zgodovine, daljne in tudi ne tako daljne, dokler pač ni pristal v teh skeletnih formatih.
A tudi te zdesetkane ostaline nudijo nepredstavljivo dober prostor, kjer bi se lahko z minimalno pobudo veliko dogajalo. Nekdo bi se odločil in tam tudi na tisto sončno avgustovsko nedeljo ponujal obiskovalcem pristni grajski sok, nekdo drug ali ta isti bi imel tam v grajskih škatlicah zložene grajske piškote, taisti bi morda ponujal kakšne grajske, obgrajske , bližnjegrajske travniške rastlince, nekdo bi tam zapisal nekaj te slavne zgodovine na kakšne lesene na pol obdelane, tako prisrčno pristne ploščice. Tudi papir bi bil dovolj, ko bi ploščic zmanjkalo.
Nekdo bi nekako osmislil ta čudovit starodavni prostor, nekdo bi nanj pazil in dajal naključnim obiskovalcem občutek, da je grad prazen, a hkrati tudi živ. In da bo še bolj živ in ne samo, ko se mu zgodi tistih pet ali kolikor že njegovih dni skozi leto. Toda tak je pač nekakšen hiter grajski preblisk. Kajti tukaj so zložene mize in stoli, ki pa čakajo na tiste dneve ali pa so od njih še ostali.
A tukaj je tudi nekaj radovednih obiskovalcev. Ki si lahko v miru in brez kakršnegakoli vsiljivo turističnega pristopa in seveda tudi zastonj ogledajo vse opisane znamenitosti. In si lahko z lastnim vedenjem ali imaginarijem na hitro ustvarijo svoje grajske zgodbe. V slabi uri se je tam ustavilo vsaj 15 obiskovalcev, a prisegam, da jih je bilo še več. Blizu 20. Morda sem koga izpustila. V enem dnevu jih je tako lahko vsaj sto...?
Če bi jim ponudili tiste grajske piškote po neki najdeni stari recepturi in kozarec izvirnega soka ali samo navadne grajske vode, bi to pomenilo v tisti avgustovski nedelji nekaj grajskih evrčkov zanje. In dobro počutje za obsikovalce, ki bi se tako odžejali, počutili skromno, a vseeno grajsko sprejete... A to, tako je videti, ne sodi v ta grajski ambient in tega, kot da tudi njegova okolica ne potrebuje. Grajski cekini tako še naprej ležijo povsod po teh zaprašenih stopnicah in zaprtih ali praznih dvoranicah, tistem razprostranem dvorišču, ki morda to vedno ni bilo...Samo nikjer nikogar, ki bi jih - za minimalno vloženo grajsko vsebino - znal pobrati.
