Grozljiva misel
tor, 28.11.2017, 12:00
Grozljiva misel
Vsak begunec bi dobil 3500 dolarjev, če bi iz Izraela odšel prostovoljno. Če pa bi ponudbo zavrnil, bi ga zaprli v pravo ječo.
Nenadoma me je zadela grozljiva misel. Kaj pa če Avi Gabaj v resnici misli to, kar pravi? Nemogoče. Pa ja ne more biti prepričan v vse to. Ne, ne.

Kaj pa, če je? Kaj to pomeni?

Avi Gabaj je novi voditelj izraelske Laburistične stranke. Donedavna je bil ustanovitelj zmerne desničarske stranke Kulanu (Mi vsi). Ne da bi bil izvoljen v kneset, je opravljal funkcijo parlamentarnega državnega sekretarja. Ko je Avigdor Lieberman, ki ga imajo mnogi za napol fašista (o tem »napol« bi lahko podvomili), zasedel pozicijo ministra za obrambo, drugo najpomembnejše mesto v vladi, je Gabaj odstopil. Z drzno potezo je zapustil Kulanu in se pridružil Laburistom (ki se imenujejo tudi »Sionistični tabor«) ter bil kmalu izvoljen za predsednika. Vendar pa ni postal uradni »voditelj opozicije«, ker ni član kneseta. (Uradni naziv ima še vedno njegov predhodnik, prijazen, a nepomemben Jicak Herzog.)

Ena od Gabajevih izstopajočih prednosti je, da je »Orientalec«, vzhodni Jud. Je sedmi od osmih otrok v družini, ki je leta 1964, tri leta pred njegovim rojstvom, imigrirala iz Maroka. To je zelo pomembno, saj Laburiste odkrito kritizirajo, češ da so »Zahodni« (oziroma Aškenazi) in stranka družbene elite, ki je odtujena od množic Orientalcev. Če se hoče še kdaj dokopati do oblasti, mora preseči to oznako. V stranki Likud je situacija popolnoma nasprotna. Množice njihovih volivcev so Orientalci, a Benjamin Netanjahu je Aškenaz, kakor je le mogoče. Orientalci ga obožujejo, kakor niso še nobenega orientalskega voditelja.

Toda poreklo ni edina Gabajeva kvaliteta. Od skromnih začetkov se je povzpel na vrhove ekonomskega uspeha. Postal je izvršni direktor ene najpomembnejših izraelskih korporacij in si spotoma nabral še osebno bogastvo. Vendar pa ni niti karizmatični voditelj niti oseba, ki bi zbudila množice. Pravzaprav bi njegov obraz lahko zlahka pozabili. A iz poslovnega sveta je prinesel jasen, logičen način razmišljanja. V politiki je logika redka dobrina in je lahko tudi ovira. Vprašanje je, kam ga vodi njegova logika.

Med nekajmesečnim vodenjem Laburistov je Gabaj globoko pretresel številne člane stranke. Pretresel jih je do bistva. Enkrat na teden, običajno na sabat, izusti Gabaj izjavo, ki nasprotuje vsemu, za kar se je zavzemala stranka med več kot stoletnim obstojem. Nekoč je izjavil, da mir ne pomeni, da mora biti katera koli od naselbin na zasedenih ozemljih odstranjena. Do zdaj je bila partijska linija takšna, da lahko ostanejo zgolj »naselbinski bloki« tesno ob zeleni črti, kar sodi znotraj okvira sporazumne izmenjave ozemelj, vse ostale naselbine pa bi bilo treba odstraniti. Gabajevo naznanilo je povzročilo nemalo vznemirjenja, ker onemogoča načelo dveh držav.

Ob drugi priložnosti je Gabaj oznanil, da ne bo nikdar sklenil koalicije z Združeno listo, edino arabsko listo v knesetu. Lista je sestavljena iz treh ločenih in zelo raznovrstnih arabskih strank, ki so se bile prisiljene združiti, ko je Lieberman (isti kot oni zgoraj) povišal parlamentarni prag, da bi jih odstranil. Težko, če ne celo nemogoče, je v knesetu sestaviti levo večino brez arabske liste. Sporazum iz Osla ne bi nikoli zaživel, če ne bi dali arabski poslanci odločne podpore Jicaku Rabinu (ne da bi se pridružili njegovi vladi). Da pa bi bile zadeve še slabše, je Gabaj povedal, da edinega arabskega člana Laburistov v parlamentu − priljubljenega športnega komentatorja − v naslednjem knesetu ne bo več. Njegov zločin: kritiziral je Balfourjevo deklaracijo iz leta 1917, ki je Judom obljubljala nacionalno domovino v Palestini, takrat na arabskem ozemlju.

Vrhunec (za zdaj) je bil prejšnji teden. Gabaj je namreč za povrh vsega naredil nekaj, kar se zdi marsikateremu članu Laburistov gnusno. V Izraelu je več deset tisoč nejudovskih beguncev iz Afrike, večinoma iz Sudana in Eritreje. Nekateri od njih so že nekaj mesecev nastanjeni v odprtem objektu, ki je sicer napol ječa, a so pogoji za bivanje mnogo boljši kot v njihovi domovini. Spet drugi pa vegetirajo v siromašnih bivališčih v Tel Avivu, kjer opravljajo občasna dela. S tem so konkurenca revnim prebivalcem, ki so nanje zelo jezni.

Izrael se ima za »judovsko državo«. Judje so bili stoletja preganjani begunci. Toda zdaj se je vlada odločila, da ne bo samo zajezila pritoka beguncev, ampak da se bo s plačilom znebila tudi tistih, ki so že tu. Ruandski vladi bi plačali pet tisoč dolarjev za vsakega begunca, ki ga sprejmejo od nas. Tudi vsak posamezni begunec bi dobil 3500 dolarjev, če bi odšel prostovoljno. Če pa bi ponudbo zavrnil, bi ga za nedoločen čas zaprli v pravo ječo. Deportirani? Zaprti? V »judovski« državi? Neverjetno. In potem pride Gabaj ter pozove stranko, naj glasuje za to grozodejstvo!

A kot da to ne bi bilo dovolj, je Gabaj izjavil še nekaj neverjetnega. Ožigosal je stališče njegove stranke glede judovstva. Leta nazaj je Netanjahuja ujela kamera, ko je precej staremu rabinu šepetal na uho, da »so Laburisti pozabili, kaj pomeni biti Jud«. Gabaj je ponovil obtožbo. Oznanil je, da so Laburisti v resnici »pozabili, kaj pomeni biti Jud«. Nič ne more biti bolj šokantnega kot to. Stranko so pred stoletjem ustanovili prepričani ateisti. Na primer, David Ben-Gurion, ki je zavračal nošnjo kipe celo na pogrebih. (Celo jaz si jo včasih dam na glavo iz spoštovanja do vernih žalujočih.)

Celoten sionistični projekt se je začel kot upor proti religiji. Do danes so skoraj vsi pomembni rabini obsodili Theodorja Herzla, ustanovnega očeta sionizma, kot heretika in ga nedvoumno prekleli. Sam Bog je izselil Jude iz dežele zaradi njihovih grehov in samo Bog lahko, če bo tako hotel, pošlje Mesijo, da jih popelje nazaj. Sionistično laburistično gibanje je bilo že od nekdaj globoko ateistično, z izjemo zanemarljivih verskih elementov. Kar je izjavil Gabaj, meji na ideološko revolucijo. (Mimogrede, gabaj je hebrejska beseda za upravnika sinagoge.) Nihče ne ve prav zanesljivo, kaj »biti Jud« pomeni danes. Ali judovstvo predstavlja religijo, narod ali oboje? Ali to pomeni zgolj to, da se nekdo identificira z judovsko zgodovino in tradicijo ali pa da nekdo veruje v Boga, ki »nas je izbral med vsemi ljudstvi«? In komu, hudiča, je za to mar?

Ali torej Gabaj res verjame v vse to ali pa gre zgolj za politično propagando? Verjetna bi bila druga možnost. Gabaj je namreč izkušen poslovnež s poslovno logiko, ki sešteva številke. Izraelsko politično pokrajino pa lahko opazujemo na dva načina. Prvi je preprost: seštevanje volilnega izida. Na podlagi tega ima desnica veliko večino. Razen Likuda jo sestavljata še dve skrajnodesničarski stranki, Judovski dom in Izrael je naš dom, ter Kulanu in dve ortodoksni stranki. Levico (oziroma »sredinsko levico«, kakor se radi imenujejo te dni) sestavljajo Laburisti, Meretz, Prihodnost je za nas Jairja Lapida in arabska lista. Da bi laburisti spremenili ravnovesje, morajo pridobiti znatno število volivcev zmerne desnice.

Drugi način opazovanja pa nam prikaže sliko desničarske manjšine, soočene z levičarsko manjšino. Vmes je velika množica ljudi. Rezultat je isti: sredinsko levi morajo pridobiti dovolj volivcev za spremembo ravnotežja. Kako? Gabajev odgovor se zdi logičen: ukradi oblačila, ki jih desničarji sušijo zunaj (kot se je nekoč izrazil Churchill). V praksi to pomeni, da privzameš gesla desnice, si videti veren, deluješ šovinistično ter si tako omogočiš, da desničarski volivci glasujejo zate. Zdi se, da je to Gabajeva taktika. Mu lahko uspe? V političnem življenju je dokaz za obstoj pudinga to, da ga ješ. Če bo lahko pritegnil dovolj desničarskih volivcev, potem bo lahko spremenil ravnovesje. Prav nobene težave ne bo, če njegova stranka izgubi volivce na levici. Ti bodo namreč volili Meretz, kar ne predstavlja nobene razlike. Tudi morebitna jeza Arabcev ne spremeni ničesar. Nimajo druge izbire, kakor da »od zunaj« podprejo levičarsko vlado.

Toda kaj, če ta pristop pripelje do katastrofe? Politična logika je zelo drugačna od poslovne logike. Ne temelji namreč vedno na enačbi 2 + 2 = 4. V politiki je včasih odgovor 3 ali pa 5. Potem pa me je zadelo. Kaj pa, če sploh ne gre za politično taktiko? Kaj, če Gabaj res verjame v vse to? 

Bog nas reši!

***

Uri Avneri
je starosta izraelskega mirovniškega gibanja, veteran izraelske vojne za neodvisnost, dolgoletni poslanec kneseta, novinar, aktivist, ustanovitelj mirovniške organizacije Guš Šalom.


Njegove prispevke smo zbrali v dosjeju Sporočila miru iz dežele vojne.


Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.


Grozljiva misel

Orientalci Gavaja obožujejo, kakor niso še nobenega orientalskega voditelja. Foto: Amir Cohen/Reuters

Povezane novice

Zgodovina idiotizma
21. november ob 12:00
Dve srečanji
14. november ob 12:00
Prijavi sovražni govor