Tiskane izdaje
Odkar ima tretji kamen od Sonca opravka z nadlogo imenovano homo sapiens, si slednji prizadeva svet prirediti lastnim željam ali potrebam. Prvih nekaj tisočletij je sicer namenil predvsem vsakdanjemu boju za obstanek, a brž ko je zmogel zadovoljivo konstantno napolniti želodček, se je obrnil stran od jamskega ognjišča in na kos apnenca nataknil par jošk. Skulpturo, ki velja za enega od najstarejših odkritih umetnostnih artefaktov, so najditelji iz Willendorfa precej tisočletij kasneje poimenovali Venera.
Omenjeni homo vmes ni izgubljal časa. Za upodabljanje sveta in domišljije je začel uporabljati vedno nove materiale in načine, izmislil si je pisavo, odkril nezavedno in vmes nekega nesrečnika pribil na lesen križ. Slednja domislica je, vsaj v zahodnem svetu, prispevala omembe vreden delež tlakovcev poti v navidezno in obogateno resničnost. Preden nam spodrsne in v istem žaklju pristaneta religija in pokemon raje pojasnimo, da kot navidezno resničnost (virtual reality) razumemo tisto, ki je plod človeške domišljije, kot obogateno resničnost (augmented reality) pa nekakšno križanje vsakdanje in navidezne resničnosti.
Igra Pokemon go, ki je v zadnjih tednih podrla vse mogoče številčne rekorde in sprožila vsesplošen poulični direndaj, sloni ravno na takšni mešanici dveh svetov - umetno ustvarjenega sveta navideznih pošasti, ki se s pomočjo mobilnih pametnih naprav prikažejo v naši vsakdanji resničnosti. Pogoj za takšno združenje dveh svetov je, poleg seveda tehnologije, tudi posameznikova aktivna udeležba, kar v primeru igre Pokemon go pomeni, da se skupaj s pametno napravo fizično premaknemo s kavča, se prestavimo na določeno točko v prostoru in s potezami po ekranu naprave ujamemo pokemona.
Mešanica navidezne in vsakdanje resničnosti ne predstavlja nič zares novega. V širšem smislu bi lahko namreč kot navidezno resničnost razumeli tudi literaturo, film, gledališče, in ostale proizvode človeške domišljije, ki v stiku s posameznikovo aktivno udeležbo - branjem, poslušanjem, ogledom - ustvarjajo lastne mešane oz. obogatene resničnosti. Ker je Pokemon go računalniška igra, pač namesto branja ali ogleda, od posameznika zahteva aktivno igranje. Koliko domišljijske svobode dopušča katera od zvrsti, je na tej točki nepomembno.
Kar še druži film, literaturo, verovanja in pokemone so učinki, ki se iz ene realnosti selijo v drugo. Ob ogledu grozljivke na primer, navidezna resničnost na platnu zbuja strah, ki ga občutimo na ravni vsakdanjega sveta. Krščanske vernike skozi zemeljsko bivanje spremlja obljuba posmrtnega življenja, kar bistveno vpliva na njihove življenjske odločitve. Lovilce pokemonov navidezni svet malih spak lahko pripelje do tega, da padejo čez rob čisto resnične pečine; skratka, vse navideznosti lahko pustijo realne posledice v vsakdanjosti. Mimogrede, morda bi bilo bolje, če bi oblasti in mediji pustili naravni selekciji prosto pot in ne bi objavljali opozoril v smislu: Ne lovite pokemonov med vožnjo! Bodimo fer, tudi na Bibliji ni napisa: Ne hodite po vodi, če ne znate plavati!
Naš dragi homo se je od časa, ko so joškati kup apnenca poimenovali Venera razvil do te mere, da je dobrine kot so odrešenje, večno življenje in nebesa digitaliziral v lovljenje in vzgajanje virtualnih likov. Ne gre zanemariti dejstva, da je Pokemon go šele začetna stopnja razvoja navidezne in obogatene resničnosti; ko bodo v naslednjih letih milijardna vlaganja v navidezno tehnologijo obrodila sadove, bomo priča nepredstavljivemu. Dobesedno.
Do takrat bomo pač morali živeti z evolucijo.
