Tiskane izdaje
Kdor živi v mestu, ve, da se mora sprijazniti z določeno mero hrupa, naj gre za promet, znake družabnega življenja na ulicah ali pa - najbrž najhujši primer - za sedemletno sosedo, ki se je pravkar začela učiti violino. Jasno je tudi, da na koncerte, še posebej tiste popularne glasbe, ne hodimo po spokojnost in mir.
Če obstaja nabor hrupov, ki sodijo v vsakdanje življenje slehernega mestnega prebivalca, po drugi strani obstaja hrup, ki se ga ne da racionalno utemeljiti ali razumeti.
Že zelo staro vprašanje je, koliko glasbene jakosti je še mogoče prenesti v petek zvečer v kakšnem od popularnih lokalov. Ti namreč med vikendi ne štedijo z glasno zvočno kuliso. Z zelo redkimi izjemami, kot so kakšne hotelske kavarne, prijateljska družba v petek zvečer težko najde bar, kjer bi lahko komunicirala v obliki govorjenja. Če bi se tovrstni lokali ponašali s plesiščem, kjer besede nadomesti govorica telesa, bi bila odločitev za izrazito glasbeno spremljavo še razumljiva. Tako pa se zdi sporočilo gostincev preprosto zelo nevljudno: kot da s hrupnim bombardiranjem zabave in družbe željnim osebam sporočajo, da si tako ali tako nimajo nič pametnega za povedati, zato pač vsak poskus dialoga preprosto preglasijo.
Situacija je še bolj nedoumljiva. Kdorkoli se je namreč kdaj znašel v enem od množice hrupnih lokalov, je v njem težko našel osebo, ki bi v tem hrupnem posilstvu zares uživala. Nasprotno, tako gostje kot samo osebje v teh okoliščinah kažejo znake nemira, nervoze, naveličanosti in obupa. Za katero uho se torej vrti glasna glasba, ko pa očitno povzroča stisko vsem, ki jo morajo prenašati. To, ali spuščajo Taylor Swift ali Iron Maiden je v tem kontekstu povsem nebistveno, saj je glasnost pesmi tako velika, da s človeškim sluhom težko razberemo kaj drugega kot udaren ponavljajoči se ritem, ki mu lahko konkurira le še le vrtanje v steno. Očitno sta ljubezen med prijatelji in veselje do druženja zelo velika, saj jih ne more izkoreniniti niti vztrajno glasbeno klofutanje. Ali pa lastniki lokalov hočejo, da gost čim hitreje pogoltne drago pijačo in odide?
Res ni jasno, kdaj je glasbeno onesnaževanje v javnem prostoru postalo nekaj samoumevnega. Vsaka športna prireditev se ponaša z glasnim komentatorjem ali animatorjem, ki naj bi v prepletu z glasnimi glasbeni vložki zabaval zbrano množico. Toda od kod predpostavka, da ljubitelji športa enako močno ljubijo tudi glasno govorjenje in glasbo? Ali organizatorji ljudem ne zaupajo in se bojijo, da bi brez hrupne spremljave na prireditvi zakinkali?
Današnja družba je res vse bolj glasna. Kot bi se bali, kaj bo ostalo od nas, če bi se slučajno kdaj znašli v nekoliko bolj umirjenem glasbenem ambientu ali – bog ne daj – celo v tišini. Kajti glasna glasba je postala tudi zaščitni znak t.i. dostopnih trgovin z oblekami, namenjenih predvsem mladini. Spet lahko le ugibamo, kaj nam ta afekt sporoča - da je nakupovanje lahko zabavno, saj se dinamično pomerjanje oblačil zlahka prelije v ples? Kakorkoli, vsakršna plemenita namera trgovcev ostaja precej dobro prikrita, saj mnogi odrasli glasbeno podlago nakupovanja občutijo kot čisto realno fizično bolečino. Tako bi navaden nakupovalec tovrstnim poslovalnicam pripisal precej bolj prevejano strategijo, da ne rečemo zaroto. Preglasno in slabo prebavljivo muziko spuščajo, da bi tako načeli živce kupcev, da bi ti v globoki stiski in tesnobi prej popustili pri povsem nepotrebnem ali celo zgrešenem nakupu. Kdo se lahko pod pritiskom mučilne glasbe trezno odloči, ali si strgane in sprane kavbojke zaslužijo 29.90 evrov?
Marksist bi v glasbenem opiju za mladino lahko zaznal tudi zelo otipljivo razredno razliko, saj trgovski lokali nekoliko višjega cenovnega razreda oblačil postrežejo kvečjemu z diskretnimi toni na minimalno jakost znižanega Franka Sinatre. Tam si lahko nesrečnik, ki pride z glasne ulice, gostilne ali trgovine, spočije, tam lahko v miru zadiha in premisli, ali sploh mora opraviti kakšen nakup.
V tovrstnih trgovinah, ki jim je še kaj do duševnega zdravja kupca, bi se danes dobila Boris Spaski in Bobby Fisher, če bi hotela končati partijo šaha. V njih bi Franz Kafka in Max Brod spila kavo, da se v miru pogovorita o usodi Kafkovih rokopisov, v teh trgovinah bi Humprey Bogart zapeljeval Lauren Bacall (če bi bilo v njih kajenje še dovoljeno, seveda).
Vseprisotni hrup v mestu ni nedolžen ali nevtralen pojav. Le še premožnejši sloj ima luksuz tišine, miru za razmislek, medtem ko lahko »navadne« ljudi obmetavaš z vsakršnimi glasbenimi smetmi. Najmanj, kar bi torej pričakovali od proizvajalcev hrupa, je, da bi namesto zlobnega provociranja z bučnim ropotom življenje lajšali z malo bolj skrbnim izborom glasbe, predvsem pa z malo bolj skrbnim naravnavanjem njene jakosti.
