Tiskane izdaje
Joj, kako smo si oddahnili! Našim južnim sosedom je uspelo »opraviti« predčasne parlamentarne volitve, kot bi se izrazili naši športni novinarji, ali še sočneje − »spravili so jih pod streho«. Odslej bo na Hrvaškem seveda vse drugače, saj je predsednik zmagovite HDZ Andrej Plenković napovedal, da bodo sestavili stabilno vlado za vsaj prihodnja štiri leta. Seveda bo prihodnja hrvaška vlada »evropsko usmerjena«, kar nas vse veseli.
Nimamo pravice dvomiti, da sosedov ne čaka nadvse svetla prihodnost, čeprav se na politični sceni ni pravzaprav nič spremenilo. Ali je zmagal Plenković ali Zoran Milanović, to je od zunaj videti povsem vseeno, še zlasti v politiki do Slovenije in do drugih hrvaških sosed. Hrvaška ostaja nacionalistična državica, ki tako rekoč zanika Jasenovac in druge madeže v preteklosti. In pravzaprav tudi v sedanjosti, saj je etablirana politika vse prej kot »evropsko usmerjena«. Hrvaška spoštuje mednarodna pravila tako kot italijanske radijske postaje predpisane frekvence in jih je verjetno slišati celo na Antarktiki.
Pravzaprav niti ne gre toliko za to, bolj so zanimivi slovenski mediji, ki tem predčasnim volitvam in nasploh hrvaški politični sceni namenjajo toliko pozornosti, kot da bi imeli v soseščini ZDA, Rusijo ali Kitajsko. Soseda je deležna tako »nesorazmerne« pozornosti, da nam je včasih že nerodno, še zlasti ker nikakor ni kakšna omikana dama − morda le v očeh Boruta Pahorja, ki vsakokrat ves blažen zleti v vonjave njihovih predsednic.
Vsak izkušen komentator bi seveda pikro pripomnil, da niti ne gre za prijateljsko državo, saj smo s Hrvaško v permanentnem konfliktu; začenši s Piranskim zalivom, arbitražo, NLB, vprašanjem nasledstva in konec koncev celo terana in kraškega pršuta. Na Obali verjetno že malo pretiravamo z dvojezičnostjo, zdaj pa je tu hrvaški Mercator, ki v svojo trgovsko mrežo prihuljeno podtika nekakšno trojezičnost, torej, hrvaščino na vsakem koraku.
Skratka ... sosedje niso doslej spoštovali prav nobenega sporazuma ali mednarodne pogodbe, kar so opazili celo v Bruslju. Slovenska zunanja politika (kaj to sploh je?) pa neutrudno pleteniči o »odličnih odnosih«, ki jih v resnici ni na vidiku z nobeno prihodnjo oblastjo v Zagrebu. Vse to si je treba vzeti v misli in potem dogajanja v svoji okolici presojati racionalno. Recimo: z Italijo se je marsikaj uredilo, vsaj tako se zdi, Hrvaška pa se nam je zadrgnila okoli vratu. In verjetno še ni konec konfliktov, saj državica hoče na vsak način postati »regionalna sila« in bo torej še kalila vode okoli sebe.
