Hrvaška v mojem očesu: Hrvaški jedilnik v slovenščini. Zakaj ne?

Na jedilnih listih je mogoče zaslediti korejščino, angleščino, ruščino ... le slovenščina se (zanje) zdi eksotični jezik.

Objavljeno
22. avgust 2016 14.54
Dejan Vodovnik, Zagreb
Dejan Vodovnik, Zagreb

Vsak deseti gost na Hrvaškem je iz Slovenije. Kot zagotavljajo turistični delavci, še posebej gostinci, so slovenski gostje eni najboljših, kar v prevodu pomeni, da precej zapravijo. No, tudi precej takih, ki v svojih prtljažnikih pripeljejo polnjene paprike, golaž in podobno »za pogret«, ni malo, vendar je kljub temu še precej takih, ki radi pojedo kaj dobrega v kakšnem prijetnem lokalu, v prijetnem vzdušju in seveda s prijetno postrežbo. In z dobro ponudbo.

Zdaj smo pa tam − pri hudiču za nekatere, za druge velikih pomislekih. Pri jedilnih listih!

Kot zapisano, hrvaški gostinci, turistični delavci in še kdo iz ozadja radi poudarjajo, kako s(m)o prav mi, gostje, njihovi najdragocenejši obiskovalci. Prijaznosti ne manjka, pa pijače dobrodošlice, pa ena »putna«, pa kako lepo je v Sloveniji, pa to in ono, da bi le kaka kuna več preskočila iz ene denarnice v drugo. Vendar pa to še zdaleč ni nikakršno znamenje, da bi se na jedilne liste na Hrvaškem prikradla tudi − slovenščina. Bog ne daj takšnega zločina! Slovenščina v Istri? Pa saj imamo že Keka! Slovenščina v Dalmaciji? Pa saj imamo že Pušnika! Slovenščina v Ludbregu? Pa saj imamo že Hajnška!

Ne, na jedilne liste pa slovenščina ne sme. Korejščina je OK, tudi francoščina sme s svojimi slovitimi izrazi, kot na primer hors d'oeuvre froids, potage, hors d'oeuvre chauds, o nemščini, da ne govorimo, angleščina tako ali tako, vendar slovenščina, o, moj Bog, to pa ne, to pa nikakor ne ...

Spomnim se, kako so me podučili, da je pravi jedilnik pravzaprav ročno napisan (seveda s primerno pisavo) seznam ponudbe, nekako podoben tistemu iz leta 1791 iz pariške restavracije Grand Taverne de la République, ki velja za najstarejšega. Vendar to le v vednost, kot majhno iskrico, v razmislek, saj ponekod na Hrvaškem, turistični deželi, ki s turizmom napolni kakšnih 17 odstotkov svojega BDP, še kar ne razlikujejo med oblikovanjem letaka za avtomobil in jedilnika.

»Le zakaj bi jedilnike pisali še v slovenskem jeziku, saj vi tako ali tako vse razumete!« mi je dejal eden bolj znanih gostincev z enega turistično bolj obleganih hrvaških otokov. »Zato, ker bi to bilo kulturno in fer, saj je število turistov iz Slovenije nekajkrat večje kot število tistih, ki jim v polomljeni nemščini, angleščini ali malo bolj tekoči italijanščini ponujate dnevni ulov od včeraj,« sem malce jezno dejal in v hipu spoznal, da lahko pričakujem protiudarec. Pa ga nisem. Z mrkim obrazom in še bolj mrkim pogledom sem bil deležen le poslovilne pijače ...

Tam nekje na jugu Hrvaške, na polotoku P. je vasica L. Sredi vasice pa konoba T. Tudi tam je pred časom tekla beseda o slovenščini na jedilnem listu, saj, navsezadnje, v vasico zahaja kar precej gostov iz Slovenije. In je padel predlog, da bi v lokalu T. spisali jedilnik tudi v slovenskem jeziku. Za to je poskrbel gost J. V., ki se je potrudil in dal kulinaričnim strokovnjakom prevesti v slovenščino vso ponudbo. Tudi narediti oziroma natisniti ga je dal.

Hehe, a je jedilni list v slovenščini ostal skrit nekje na robu točilnega pulta. Tam, na terasi s pogledom na sončni zahod in jadrnico, ki je neslišno priplula do bližnjega priveza, pa se je skupina gostov iz Slovenije odločala, s čim bo gastronomsko zaokrožila dan.

Res pa je še nekaj. Vse manj Slovencev, še posebej mlajših, se težko sporazumeva v hrvaškem (tudi srbohrvaškem) jeziku. Zato ni povsem nič nenavadnega slišati, kako si številni Slovenci, ko pridejo na Hrvaško, lomijo jezike z latovščino, imenovano srboslovenskokoroškoštajerskohrvaščina, da na mizo v doglednem času dobijo kavo s kapljico mleka ali kos tega, ovčjega, ali kos onega, telečjega mesa. Seveda, tovrstnih težav nimajo Nemci, Avstrijci, Italijani ali Angleži, do kosila pa pridejo tudi Poljaki, Čehi in Madžari, na jedilnih listih je mogoče zaslediti celo ruščino, le slovenščina se zdi enako eksotičen jezik kot kakšno narečje s Papue Nove Gvineje. Vendar to hrvaških turističnih delavcev − najbrž izjeme so, a prav te izjeme le potrjujejo pravilo − niti najmanj ne skrbi; kaj šele da bi si s tem belili glave.

Vendar se mi zdi, da to ne moti niti Slovencev!