Hrvaška v mojem očesu: Ko knjiga postane kost za glodanje

Z razpravo o razmerah v hrvaškem nogometu si tisti dan nismo želeli kvariti dopoldanske kavice. Naključje pa je hotelo, da sem prav tisti dan v bližnji knjigarni kupil dve knjigi. Tudi znanec, del dopoldanskega omizja ob kavi, si je pred srečanjem omislil nakup knjige. In tako so prav knjige postale kost za glodanje.

Ena od raziskav je pokazala, da hrvaškim založnikom ni postlano z rožicami. No, le kje jim je? Hrvaški bralci, tako raziskava, berejo vse manj. Knjige poezij tako prodajajo po kakšnih deset izvodov, romani gredo bolje v promet, saj jih pokupijo med 300 in 600, uspešnice gredo za med, saj jih pokupijo celo do tisoč izvodov. Na leto!

»Hja, veseli december se je začel. Treba bo začeti razmišljati o darilih,« je prijavil kolega in navrgel, da se bo knjižna statistika konec decembra zagotovo izboljšala. Pa se najbrž ne bo, saj spet druge raziskave kažejo, da na evropski lestvici priljubljenosti božičnih in novoletnih daril prevladujejo - digitalna tehnološka darila. Pravijo, da si več kot četrtina Evropejcev želi pod božičnim drevescem dobiti tehnološko darilo. Pri tem prednjači moška populacija, vendar podatki kažejo, da so tehnološka darila precej priljubljena tudi pri ženskah, saj v povprečju ne zaostajajo veliko za darili iz programa oblačil, zdravja ali lepote.

In tako je knjiga spet izgubila na lestvici priljubljenosti.

Hrvaški mediji so pred časom objavili dokaj presenetljiv podatek, da knjig ne bere polovica državljanov. No, lahko zadevo obrnemo v boljšo smer in raje zapišemo, da knjige na Hrvaškem bere polovica državljanov... Kakorkoli, razmere niso preveč rožnate, so si enotni hrvaški založniki in tisti, ki se o tem radi pogovarjajo.

Mi je pa te dni prišla pred oči notica, ob kateri sem se zadržal kar nekaj časa. V Sisku se je namreč odvilo državno tekmovanje osnovnošolcev v branju na glas. Namen? Približati mladim knjigo. In jih navaditi na branje. Navsezadnje so ugotovili, da se prav z branjem razvijajo komunikacijske in socialne sposobnosti, pa tudi strpnost, kultura dialoga. Znanka, ki sicer sodi med tisti del državljanov Hrvaške, ki prebere najmanj 20 knjig na leto, je nad tekmovanjem v branju na glas navdušena, saj, kot pravi, vedno bolj se dozdeva, da se razen po telefonih in s pomočjo esemesov, mladi sploh več ne znajo pogovarjati »iz oči v oči«. Zdi se mi, da bo kar držalo.

Pred časom je novinarka in pisateljica Elizabeth Day v londonskem Observerju zapisala,  da je tradicija branja na glas in branja ali pripovedovanja drugim nekaj, kar se je v sodobnem času izgubilo, v času družabnih omrežij in elektronskih naprav, ko prijateljstva gojimo s pomočjo računalniškega zaslona in v kulturi vse bolj uživamo, izolirani od sveta s slušalkami, spregledujemo sladkosti neposredne izkušnje. Prav v tem pa je tudi osrednji namen hrvaškega osnovnošolskega tekmovanja - v branju na glas.

Se pa v zadnjem času na Hrvaškem pojavlja še ena »muha« povezana s knjigami in branjem. Nastaja namreč vedno več bralnih klubov. Zgolj v Zagrebu jih je najmanj 30. »Malo se družimo, veliko razpravljamo,  okoli nas knjige in imamo se fajn,« je v eni od televizijskih oddaj dejal starejši možakar, član enega od zagrebških bralnih klubov.

Ko sem se tisti dan vračal proti začasnemu domovanju, sem se za hip (ali dva) s kupom dnevnega časopisja zadržal še na vmesni postaji. Mi je pač zadišala še ena kava. S časopisi in že omenjenimi dvema knjigama sem zasedel mizico sredi trga, za sosednjo mizo pa sta v tistem trenutku sedli dve dekleti. Ocenil sem, da sta srednješolki. Dvajset minut se nista ločevali od telefonov, prsti njunih rok so tipkali in tipkali in kar je najhuje, spregovorili sta - takole med brati - tri stavke. Kratke.