Hrvaška v mojem očesu: Ko pujsi iščejo korito*

Z divjimi prašiči je res hudo. Še posebej, ko iščejo korito daleč od svojega običajnega domovanja. Na Hrvaškem so zaradi divjih pujsov leteli celo politiki.

Objavljeno
06. oktober 2014 13.03
Dejan Vodovnik, Zagreb
Dejan Vodovnik, Zagreb

»Kakorkoli vzameš, dejstvo ostaja: prašičev je preveč, korit pa premalo. Divjih prašičev, da ne bo pomote,« se je pridušal moj upokojeni zagrebški prijatelj Branko. Pravzaprav niti ne vem natančno zakaj je izstrelil trditev, vem le, da sva nekaj − tako, nepovezano − premlevala o različnih suhomesnatih izdelkih in lovcih ter vlogi EU v vsem skupaj.

Sem pa vseeno izvedel zanimivo zgodbo.

Otok Krk je znan številnim Slovencem. Navsezadnje v poletnih mesecih postane drugo največje slovensko mesto, saj na njem počitnikuje nekaj manj Slovencev, kolikor šteje prebivalcev Ljubljana, in nekoliko več, kot jih šteje Maribor. Na tem otoku pa so se kar nekaj časa jezili zaradi − divjih prašičev. Bilo jih je vsepovsod, lovci so staknili glave, vzeli v roke puške in v zadnjih nekaj letih »prašičjo divjo nadlogo« spravili pod nadzor. No, nekaj pa jih spremenili v suhomesnate izdelke. Uspeh lovcev s Krka se kaže tudi v številkah: pred tremi leti je pod njihovi streli namreč na območju otoka Krka padlo kar 1210 divjih prašičev, predlani približno 800, lani 370, letos pa so jih doslej pokončali stotnijo.

Lovci so zadovoljni, divji prašiči pa so se začeli tudi izogibati tako lovcem kot otoku Krku.

Prav zanimiva zgodba pa se je pred približno štirimi leti sredi poletja dogajala v majhni ribiški vasici na najbolj zahodnem delu polotoka Pelješac, v Lovištu. »To je bilo za film,« so si enotni kronisti (sicer zbrani za okroglo mizo pred vhodom v lokal Trumbeta) dolgoletnega dogajanja v tej vasici. Povedo, da so bili divji prašiči vzgajani v enem od vzgajališč, nato izpuščeni v naravo, v svojem iskanju hrane pa jih je pot prinesla tudi v središče naselja, le meter ali dva od kampistov in drugih turistov. »Kot da bi se želeli igrati z otroci, iz oči pa se jim je videlo, da si želijo le hrane,« vedo še povedati tamkajšnji kronisti in dodajajo, da je bilo kar nekaj slabe volje zaradi razrite njive s krompirjem, kakšnega vinograda in podobno. Zadeva se je nekako le razrešila, napol divji pujsi so se odsvaljkali nekam drugam, takrat pa se je tudi »zelo resno« razmišljalo o ustanovitvi mednarodnega lovskega oddelka Lovište, katerega osrednja skrb bi bila preprečevanje napadov divjih prašičev na in v Lovište. No, vse skupaj je ostalo le pri zamisli. Vendar pa prometni znak, ki opozarja na navzočnost divjih pujsov, v bližini Lovišta še opozarja na morebitno nevarnost.

Se pa na Hrvaškem še dobo spominjajo afere, ko so v javnost prišle fotografije s predbožičnega lova na divje prašiče, ki sta se ga udeležila tudi general Mladen Markač (takrat še osumljen vojnih zločinov) in takratni hrvaški notranji minister Ivica Kirin. General bi moral biti v strogem hišnem priporu, ministra pa so haaški in vladni predpisi zavezovali, da bi moral poskrbeti za Markačevo takojšnjo aretacijo, če bi kršil pravila hišnega pripora. Notranji minister je nato odstopil, generala Markača, ki je danes že svoboden človek, pa je na Nizozemsko pospremil njegov odvetnik Goran Mikuličić, ki je zadnje dni poskušal afero − skupaj z drugimi udeleženci lova na divje prašiče, večinoma člani HDZ − pomesti pod preprogo z lažmi, češ da gre za arhivske fotografije iz leta 2003. A se je pokazalo, da lovske prireditve tistega leta sploh še ni bilo, strokovnjaki za fotografije pa so dokazali, da so bile dejansko posnete 22. decembra tistega (gre za leto 2007) leta.

»Saj ti pravim; prašičev je veliko, korit pa zmanjkuje,« prijavi Branko in me spomni na več kot štiri desetletja staro televizijsko nadaljevanko z naslovom Kam gredo divji prašiči/Kuda idu divlje svinje. »Črni Roko, Veriga, Šarac, Plik, Moljac, Grizl ... se jih spomniš, prevarantov, kaj,« vprašujoče doda.

Le kdo se jih ne. In kot bi »nekdo« vedel, o čem trosiva besede, se prav v tistem trenutku pred nama zaustavi policist na motorju s prižgano modro lučjo in sireno, ki reže zvok. Zaustavlja promet, da ja ne bi kdo prečkal poti kogarkoli že. Čez nekaj trenutkov prvi, drugi, tretji, četrti ... avtomobili s temnimi stekli odbrzijo mimo naju.
Z Brankom se spogledava; rečeva pa nič.

P. S.: Vsaka slučajnost s sedanjostjo je nenamerna in povsem naključna ...*