Tiskane izdaje
Gorana B. se je že pred devetimi meseci izselila iz Hrvaške. Kot psihiatrinja je dobila veliko bolje plačano delo na Švedskem. Ni edina, ki je svojo Indijo Koromandijo poiskala zunaj države, v kateri se je rodila. Ni tudi zadnja.
Te dni mi je v roke prišla raziskava spletnega portala MojPosao.net, ki je pokazala precej šokanten podatek. In sicer, da se je kar 98 odstotkov državljanov pripravljenih preseliti, če bi dobili bolje plačano delo. Med omenjenimi jih je le nekaj več kot polovica pripravljena preseliti se znotraj Hrvaške, nekaj manj kot polovica pa je pripravljena Hrvaško tudi zapustiti. V oči mi je padel tudi podatek, da bi tretjina vprašanih »kufre spakirala« takoj, približno 44 odstotkov pa v roku enega meseca.
Hrvaška se je znašla v precejšnji gospodarski godlji; mesta, nekoč gospodarska središča, zdaj postajajo mesta brez nasmehov in brez upanja. Po oceni Eurostata se je stopnja brezposelnosti na letni ravni (marec 2014−2015) sicer znižala v 22 državah članicah, povečala v petih, v Avstriji pa ostala nespremenjena. Največje zvišanje pa so imeli prav na Hrvaškem, in sicer s 17,3-odstotne točke na 18,2-odstotne točke. Pesimizem je že zdavnaj premagal optimizem. Podatki, da ima 320.000 ljudi blokirane bančne račune že več kot tri leta, kako se država vsak dan sooča s pomanjkanjem denarja, z gromozanskimi luknjami v državnem (da občinskih in županijskih niti ne omenjamo) proračunu, ko javni dolg znaša 36,7 milijarde evrov ali 85 odstotkov BDP in ko je proračunski primanjkljaj vreden nekaj milijard evrov, pa zmagoslavje pesimizma nad optimizmom le še stopnjujejo.
Pri vsem tem podatek iz raziskave niti najmanj ne preseneča. Bolj kot to bode v oči dejstvo, ki je, se mi dozdeva, neke vrste stranski produkt izseljevanja. Gre za spremembe imen in priimkov.
Na matičnem uradu v Zagrebu je po nekaterih podatkih v zadnjih desetih letih približno tisoč oseb zaprosilo za spremembo imena in priimka. V eni skupini prosilcev so zlasti ločene ženske, ki si želijo spremeniti priimke, v drugo skupino spadajo tako imenovane administrativne prošnje, v katerih si posamezniki želijo sprememb zato, ker jim pač v osebnem dokumentu piše eno ime (npr. Štefanija), v katastrskih dokumentih pa je zabeleženo, da ji je pravzaprav ime Štefica. V tretji skupini pa so Hrvati, ki že živijo v tujini in si zdaj želijo sprememb imena. Tako se je Tomislav odločil, da mu spremenijo ime v Thomas, Ivan v John, priimek Gajger v Geiger, Kralj v King, Kovač v Kovach ...
Že pred časom sem v enem od hrvaških medijev zasledil, kako so v matičnem uradu v Osijeku dobili že kar precej prošenj za spremembo imena. Ne le od Hrvatov, ki že živijo nekje v tujini, ampak tudi od tistih, ki se nekam proti Indiji Koromandiji šele odpravljajo. Tako je Vjekoslav že spremenil ime v Stephane, Gordana v Vanesso, Dunja v Dunio, Slobodan pa je postal Bob.
Svojevrstnih transformacij na dokumentih − pač od Štefa Kralja do Stephena Kinga − pa niso deležni le bolj ali manj neznani državljani lijepe njihove. Med prvimi, ki se je lotil tega, je bil eden najbolj znanih hrvaških glasbenikov Karlo Metikoš (pevec, producent, edina ljubezen Josipe Lisac ...), ki je leta 1962 z umetniškim imenom Matt Collins zmagal na avdiciji za frontmena pariške glasbene skupine Les Chaussettes Noires, nato pa s tem imenom tudi stopal po svoji glasbeni poti. Sprememba imena, pravzaprav priimka, je bila tudi prvi korak na poti po tujini hčere zdaj zaprtega hrvaškega premiera Iva Sanaderja Petre Sanader. Mlada igralka, ki bi zdaj raje postala scenaristka, se je namreč po Združenih državah Amerike samopromovirala kot − Petra Sandovar.
