Tiskane izdaje
Primer iz zagrebškega naselja Trešnjevka ni osamljen. Ne le v Zagrebu, ampak po vsej Hrvaški so pekarne, pred katerimi se kakšne pol ure pred koncem delovnega časa zbere nekaj ljudi. V glavnem brezposelni, upokojenci, socialno ogroženi ... Lastnik pekarne namreč prav njim brezplačno razdeli neprodan kruh. Ni prvi, ni edini in bržkone ni niti zadnji, ki se je odločil za tako potezo.
Podatki kažejo, da na Hrvaškem na pragu revščine živi četrtina državljanov, dolgovi za plačilo mesečnih stroškov se povečujejo, prebivalcev, ki imajo blokirane bančne račune, je vse več ... Bonitetne hiše so skoraj že do dna znižale bonitetno oceno Hrvaški in s tem dodatno podražile denar, ki si ga mora obubožani državni proračun izposojati za vračilo visokih obveznosti.
V državi je čas, v katerem so vse oči uprte v novembrske parlamentarne volitve (če za hip izvzamemo begunce oz. migrante). Tudi energija politikov je bolj namenjena vsemu drugemu. Še najraje preteklosti. Gospodarstvo, revščina, brezposelnost, izseljevanje mladih ... Kot da gre za težave, ki jih ni in da vsepovsod tečeta le med in le mleko.
Na Hrvaškem, po nekaterih ocenah strokovnjakov, na leto odvržejo do 500 ton hrane. Veliko preveč, pravijo tisti, ki že nekaj časa razmišljajo o ustanovitvi neke vrste banki za hrano, ki bi jo delili potrebnim. Pravzaprav ne gre za klasično obliko banke, ampak za institucionalizirano obliko doniranja hrane, obliko, v kateri bodo določena pravila doniranja.
Zapletov je veliko preveč, da bi se kaj takega kaj kmalu zgodilo. Seveda - zaradi administrativnih vijuganj. Doslej je veljalo, da je moral donator hrane plačati državi davek, po novem naj več ne bi bilo tako, napovedujejo »kravate, ki govorijo in obljubljajo«. Kdaj bo začel veljati pravilnik, po katerem bodo donatorji hrane oproščeni plačevanja davka na donirano hrano, zaradi česar se jim je doslej bolj splačalo hrano, pekovske izdelke in podobno vreči v smeti, kot pa donirati, še ni povsem jasno. A, kot zatrjujejo odgovorni, se bo to zgodilo - kmalu!
Od njihovih besed, v lačna usta, pravijo na Hrvaškem. In upajo še naprej!
Težavne ekonomske razmere na Hrvaškem so povzročile, da se povečuje število prejemnikov socialnih pomoči. Dobrodelnih organizacij je veliko in prav vse se trudijo pomagati socialno šibkejšim državljanom z razdeljevanjem različnih izdelkov; tudi hrane. Hrana pa je občutljiva kategorija in res bi bilo neokusno, če bi komurkoli, kot donacijo ali pomoč, izročili hrano, ki ji je rok uporabe že potekel.
V Vukovarju so pred časom odprli socialno samopostrežno. V njej je»nakupovalo« - pomoč je brezplačna - kakšnih 600 družin. Nato je blaga na policah zmanjkalo. In ga nekaj časa ni bilo. Te dni sem bil v Vukovarju. Pred socialno samopostrežno pa tovornjak z jabolki, ki so jih posamezniki zlagali na police samopostrežne. Tudi nekaj druge hrane je že bilo na policah.
V Zagreb sem se vrnil v poznih večernih urah. Pred pekarno na Trešnjevki je bilo nekaj ljudi, ki so mirno, v soju večernih luči, ki jih je rosil dež, čakali, da jih pozovejo, naj vstopijo. Po svoj kos brezplačnega kruha!
