Tiskane izdaje
Ribiškega mesteca Lovište na jugu Hrvaške, tam na daljnem polotoku Pelješcu, ki ima status otoka, mnogi ne poznajo. Mnogi pa ga. Vendar je to druga zgodba.
Te dni se je prav v Lovištu nekaj zgodilo. V okviru finančnoinšpekcijskih pregledov hrvaškega finančnega ministrstva je namreč nekaj lokalov v tem mestecu obiskal finančni inšpektor. Nekaj malega pojedel, popil, zaprosil za račun, ga dobil, plačal − in potem se je začelo. »Knjige na pregled, pa denarnico na pregled ...« kar pač narekujejo pooblastila in protokol.
In tako je pri enem od gostincev inšpektor v denarnici − službenim denarnicam na Hrvaškem pravijo potujoče fiskalne blagajne na dveh nogah (ker jih pač nosijo natakarji) − odkril evre. Kaj hujšega! Na Hrvaškem je uradno plačilno sredstvo kuna in noben izgovor − logičen ali hudo izmišljen −, kako so se evri znašli v službeni denarnici, ne pomaga. Tako ni pomagalo niti v tem primeru in odločba o zaprtju lokala za 15 dni − seveda ob dodatnem plačilu kazni za finančni prekršek − je bila nemudoma spisana.
Slabe volje ni manjkalo, navsezadnje je »tam doli, na jugu države« še prijetno toplo, zato tudi turistov ne manjka. Zaprtje lokala pa odnese petnajstdnevni zaslužek. A kaj, napake je treba plačati in pika.
Je pa prav v teh dneh ena osrednjih tem pogovorov tudi izjava hrvaškega nogometnega zvezdnika Luke Modrića, ki je moral na sodišču pojasnjevati zaplete in postopke pri prestopu iz hrvaškega nogometnega kluba Dinamo v angleški klub Tottenham. O tem, ali je bi postopek pravilno izpeljan, bodo povedali drugi, vendar je bolj kot to zanimivo, kako nogometaš »operira« z angleškimi funti in evri, ki naj bi jih prejel na svoj račun, in jih nato pozneje predaja komurkoli že ... Iz nekih drugih pogovorov je mogoče zaznati, kako nekateri športniki prejemajo nagrade v evrih, najbrž pa tudi hrvaški glasbeniki, ki množično nastopajo po Sloveniji, ne dobijo uradno dogovorjenega plačila na svoje devizne račune v kunah.
In tako se je znova v »mojem očesu« zataknilo dejstvo o »enih, ki lahko, in drugih, ki ne smejo«. Ali gre za še en primer tradicionalne hrvaške dvoličnosti? Zakaj sistem enim dovoljuje, drugim pa zapira lokale? Zdajšnji hrvaški finančni minister Boris Lalovac je pred kratkim dejal, da se država že dolgo zaveda, kaj se dogaja, in da je vse pripravljeno, da takemu početju naredi konec ... Do takrat pa, se mi zdi, bo na Hrvaškem še vedno veljalo tisto, kar je dejal pokojni Arsen Dedić o sebi kot »prvorazredniku drugega razreda«.
Nobena skrivnost ni, da na Hrvaškem spoštujejo svojo kuno, a ni skrivnost niti dejstvo, da bi mnogi, kaj mnogi, vsi v svoji denarnici imeli evro. Ko se pogovarjaš o nakupu ali najemu stanovanja, vsi izgovarjajo cene v evrih, ko gre za nakup avta, prav tako; cene v večini hrvaških turističnih obmorskih mest so izpisane v evrih ( razen v Slavoniji, Liki, Gorskem Kotarju in še kje).
Lepobesedni in optimistični hrvaški politiki so pred časom napovedovali, da naj bi kune iz hrvaških denarnic »izgnali« kmalu, morda celo do leta 2016 ali najkasneje 2017. A kot zdaj kaže, bo Hrvaška morala do takrat izpolniti še precej monetarnih meril. Vendar je tudi to neka povsem druga zgodba, do katere bo pač kuna ostala osrednja hrvaška valuta. Za nekatere!
Pa še to: od leta 1941 do 1945 je bila kuna uradna valuta Pavelićeve Neodvisne države Hrvaške (NDH, na čelu katere so bili ustaši), 30. maja leta 1994 pa je kuna (ki jo sestavlja sto lip) znova postala uradna hrvaška valuta.
