Tiskane izdaje
To je bil še en tistih dni, ko so se gostje v lokalu prerekali zaradi malenkosti, ki je nato postala ogromna kot skala. Kdo je kriv za težaven položaj Hrvaške? Kdo je kriv, da so hrvaški rokometaši potegnili kratko na nedavnem svetovnem prvenstvu? Bo Kolinda zmogla breme predsednikovanja?
Vprašanj oni dan, ko je kazalo, da bo sneg dodobra zamedel velemesto in odrezal posamezne zagrebške kvarte od matice družabnega življenja, ni in ni zmanjkalo.
No, potem pa se je oglasil zgovorni Pero s svojo zgodbo, ki jo je prebral nekaj minut prej. Takole je začel: »Sodišče v Pulju je sprejelo začasni ukrep proti psu iz kraja Peroj, s katerim je določilo 2610 evrov kazni za njegovega lastnika, če bo čuvaj hiše zalajal med 20. uro zvečer in 8. zjutraj. Prepoved lajanja je zahtevala soseda, ki živi v kakih 15 metrov oddaljeni hiši in pravi, da zaradi nenehnega laježa ne more spati, to pa ji menda povzroča tudi zdravstvene težave.
Pes z imenom Medo je tako edini pes na Hrvaškem, ki ima odločitev sodišča, da ne sme lajati. Njegov lajež je tudi najdražji, saj le en »hov« ob nepravem času njegovega lastnika stane skoraj tri evrske tisočake.
Lastnik se je odločil, da bo triletnega psa čez noč zapiral v hišo. A Medo je živčen in frustriran, ker ne more biti na prostosti na dvorišču tudi v nočnih urah. Njegovi lastniki pa živijo v strahu, da pes nemara ne bi zalajal, ker bodo morali potem plačati visoko kazen.
Lastnik pravi, da se je soseda zaradi psa pritoževala od prvega dneva, ko so ga pripeljali. Pravi, da so se z njo pogovarjali, a dogovora niso dosegli. Medo po njegovih besedah sicer ne laja veliko, ampak zgolj takrat, ko zagleda mačko ali ko se njegovemu ozemlju približa neznana oseba.
Zgodba je postajala vse bolj napeta, in ko je Pero nehal brati, je večina navzočih zadržala dih.
»Vsi smo Medo,« je naenkrat pripomnil nekdo iz kota - tam, blizu velikega okna nasproti vhoda. »Kaj buljite vame, kot teleta v nova vrata? Ponavljam, vsi smo Medo, pa naj reče kdor koli kar koli hoče ...,« je še dodal, pokazal Svenu znak, naj »ponovi vajo«, in čakal na odzive.
Nato je nekdo prišel na plano s podatki o aktualnem trenutku Hrvaške. Več kot 320.000 državljanov ima blokirane bančne račune, tisoči so se znašli v pasti švicarskega franka, število napovedanih izvršb se veča, raste tudi število delodajalcev, ki ne izplačujejo redno plač svojim zaposlenim, če jih sploh, povečuje se poraba zdravil proti depresiji ...
»In kaj lahko storimo, da črno statistiko spremenimo vsaj v sivo?« je vprašal Žac.
»Nič! Lajajmo še malo, morda nas bo luna slišala,« je nekako sam zase, vendar vseeno dovolj glasno, da ga je bilo mogoče slišati po celem lokalu, dejal starejši možakar, prav tako izkušeni Purger, ki je dotlej brez besed poslušal neartikulirano vpitje v prazno, zrl v dnevno časopisje in pravzaprav artikulirano izustil rdečo nit dogajanja v matici družabnega dogajanja na enem zagrebških trgov.
Za odgovor na vprašanje, kako združiti intelektualne napore mislecev iz saborskih pisarn in toplih dvoran s fotografijami vseh mogočih predsednikov na zidovih (in otrok na delovnih mizah) z marljivimi delovnimi rokami delavcev, ribičev, kmetov in vseh, ki pač omogočajo javnemu sektorju obstoj, razcvet in intelektualno delo, pa je nekako zmanjkalo časa. Navsezadnje, le kdo bi jih slišal? Razen lune!
