Tiskane izdaje
Tale zagrebška osrednja ulica ima svojevrsten čar. Navsezadnje je tudi gneča poseben čar. Množica ljudi, od nekdanjih manekenk, pozabljenih in aktualnih športnikov, haaških odvetnikov, znanih in nič znanih kreatur, ki raje kot gledajo, kod hodijo, po rokah vrtijo mobilne telefone v različnih barvah in izkazujejo pomembnost do povsem običajnih ljudi in tudi takih, ki so nekoč bili resnično »nekaj«, zdaj pa so le − ulični glasbeniki. Za kuno ali dve odigrajo pesem iz svojega železnega repertoarja, se nasmejijo, celo zahvalijo in z otožnimi očmi zrejo v svojo izbrano točko ...
Eden takih je tudi On. Ime mu je Željko. Pojavil se je pred nedavnim. Pač, ko je prišel iz zapora. Zdaj igra na kitaro, ob sebi ima pse. Tisti, ki se na glasbo spoznajo, povedo, da sodi v vrh uličnih glasbenikov.
Nekoč je bil milijonar. V nemških markah in v hrvaški valuti tudi. Potem je moral v zapor.
Željko je bil podjeten možakar. Vendar ga je podjetnost odpeljala predaleč. Ukvarjal se je z izdelavo plastike in plastičnih izdelkov, napisal je pesem Duda, dudica, ki jo je zapel takrat še neznani, danes pa vsaj na Hrvaškem razmeroma znani Sandi Cenov, ki, mimogrede avtorja hita, s katerim je postal znan, menda niti ne želi poznati več, patentiral nekaj zadev in poskrbel za eno največjih hrvaških prevar. S stanovanji v desetih hišah. Vse so bile brez ustreznih dovoljenj, Željko pa je od ljudi pobral denar in »poskrbel« za eno največjih hrvaških afer.
Sodišče ga je zaradi goljufije obsodilo na osemletno zaporno kazen, odsedel je štiri leta, zdaj je na ulici, kjer za kuno ali dve odigra kakšno pesem. »Brez skrbi, kmalu bo vse bolje in v redu,« zdaj pravi Željko in dodaja, da kdor verjame v boljši jutri, hkrati pa nekaj počne, ne more propasti ...
Bil je še en v nizu lepših, nedeževnih jesenskih dni na zagrebški Ilici. V Željkovo košaro sem vrgel nekaj kun. Pravzaprav niti ne zato, ker mi je bila všeč pesem, ki jo je brenkal, ampak zato, ker verjame v boljši jutri, se zaveda, da je storil kup napak, in ve, da je za vse skupaj sam kriv.
Odšel sem na drugo stran ulic, tam pod zagrebško vzpenjačo, ki je prav takrat krenila na svojo 64 sekund dolgo pot od vznožja na Tomićevi uličici proti Gornjemu gradu.
Prešinile so me misli o tistih, ki se na račun javnega denarja, ki jim na račune prihaja vsak mesec, redno in ob uri, obnašajo kot pijani milijonarji. Pametujejo o političnem sistemu, najraje pa o tem, kako jim je težko in hudo, ko bi bilo prav, da tudi sami kdaj plačajo rundo, prav tisti dan pozabijo denarnico. Pravzaprav sem pomislil na »šoferje, ki skozi šipe grozijo, na slepe, ki pametne učijo, na praznine, ki z naslovnic dol zro, pa na kravate, ki lepo govorijo ...« (hvala, Kreso).
Tudi Željko je bil, kot sem izvedel, pravzaprav pijani milijonar, ki je v nekem trenutku izgubil tla pod nogami. Bluzenje ga je odbluzilo v zapor. Zdaj je zunaj; tam, sredi osrednje zagrebške ulice, mestne aorte, v družbi psičkov brenka na kitaro. Nekateri mimoidoči ga prepoznajo, večina ne; nekateri, ki ga prepoznajo raje kot pred njega stopijo na drugo stran ulice ... Vendar je to že nekaj druga zgodba.
