Tiskane izdaje
Bila je sobota, radijska napovedovalka s šarmantnim glasom pa je napovedala, da dan ne bo preveč šarmanten. Vendar sem se kljub temu odločil, da jo mahnem v Zapruđe. Eno od tistih zagrebških naselij, ki so zrasli po drugi svetovni vojni kot del Novega Zagreba. Tam imam dva, tri znance, s katerimi se, ko le čas to dopušča, srečamo na kozarčku pogovora. Zdaj je do mene priromalo vabilo na družabni dogodek z naslovom Zapruđe live.
»Koncerti, druženje, kobasice i slićno*,« mi je našteval znanec v slušalko mobilnega telefona. »Moraš priti, ne bo ti žal,« je še zamomljal. In potem je tista sobota le prišla.
In res, druženje je bilo pod vedrim nebom na trgu naselja, ki so ga gradili med letoma 1963 in 1968, danes pa soseska, v kateri je veliko stavb, ki so jih gradili po sistemu JU-60 in JU-61, kar v prevodu pomeni, da imajo aluminijaste obloge, zaradi česar stavbam pravijo tudi konzerve, šteje dobrih 8000 prebivalcev. Nebo je na trenutke zajokalo od veselja, vendar to ni niti najmanj motilo. Sosedje so se pozdravljali, mladi smejali, starejši se jezili na nekaj v zvezi s politiko ... Dišalo je po ražnju, iz zvočnikov je prihajala glasba znanih skupin, ki so z odra pozdravljale navzoče.
Zakaj Zapruđe live? »Zato, ker je vsepovsod vse več sosedske odtujenosti; tudi pri nas, v Zapruđu,« mi pove znanec, rojeni Zapruđanec, zdaj pa živeči na povsem drugem koncu Zagreba.
Res je žalostno, razmišlja znanec, kako smo si na tako majhnem prostoru lahko sosedje v istem trenutku popolni tujci in popolni sosedje. Da bi potrdila to tezo, sva se razgovorila o urbani legendi neke zagrebške stavbe, v kateri je 1169 stanovanj v devetnajstih nadstropjih. Vse skupaj naj bi v tej zagrebški stavbi stanovalo skoraj 5000 ljudi. Stavbi je ime Mamutica in spada med zagrebške turistične znamenitosti, ki so od letos na turističnem zemljevidu mesta.
Namreč: urbana legenda, ki jo pripovedujejo stanovalci, pravi, da je pred leti fant, ki je bil sicer podnajemnik v visokem nadstropju Mamutice, oddajal stanovanje nekomu. Študent, vsaj tako pravi legenda, si je želel iti na pot, denar pa bi zbral pač z oddajanjem svojega že tako in tako najetega stanovanja. No, in ga je oddal, sam pa se je preselil na stopnišče predzadnjega nadstropja, kjer ga menda resnično ni človeka, ki bi ga odkril, saj so do tega nadstropja stanovalci venomer prišli le z dvigalom. Zavit v spalko in z edino željo, da privarčuje denar za pot okoli sveta ali na neko nogometno prvenstvo, je preživljal dneve in tedne, nato pa se je zgodilo. Zmanjkalo je elektrike za nekaj dni. Stanovalci so morali do svojih domov − peš. Počasi, vendar kljub vsemu. In potem, presenečenje ...
In tako se je rodila še ena zgodba o odtujenosti v zgradbi − mestu v velemestu − in le potrdila tezo o popolnih tujcih in popolnih sosedih.
Nedeljsko dopoldne, ko sem na balkonu »prezračeval« soboto, zaslišim glas »spodnje« sosede A. »Slovenac, hočeš kavu? Ajde siđi.**« Seveda sem se vabilu odzval!
*Koncerti, druženje, klobasice in podobno.
**Slovenec, boš kavo? Daj, pridi dol.
