Tiskane izdaje
Znanec iz Vrgorca mi je oni dan predlagal, da jo mahneva malo po mestu. No, po Zagrebu! Se je pač zgodilo, da je koncert Miša Kovača odpadel (menda zaradi tehničnih težav). In sva šla.
Vrgorac je sicer majhno mesto na jugu Hrvaške, na meji z Bosno in Hercegovino. In, seveda, tudi Vrgorca ni obšla kriza. Mestece je znano po pesniku Tinu Ujeviću, po poljedelstvu, pomarančah in mandarinah, slastnih jagodah ... in tudi po – nindžah. Dobrodelnih nindžah! Zgodba je sicer starejšega datuma, vendar se kljub temu velja spomniti nanjo.
Namreč: skupina mladih se je odločila, da bo po svoje priskočila na pomoč socialno šibkejšim v občini, ki šteje kakšnih 6500 duš. Pod plaščem noči, zamaskirani kot japonski bojevniki nindže, pred vrata socialno šibkejših postavljajo košare z živežem. Moka, olje, sladkor, kava ... Tudi zaposlene in otroke v lokalnem vrtcu je že čakalo darilo. Za zaposlene cvetje, za otroke čokolada. Nindž iz Vrgorca nihče ne pozna, čeprav sta mesto in navsezadnje občina majhna in bi po tej logiki moral vsak vsakogar poznati. A ga ne.
Moj prijatelj iz Vrgorca je te dni prišel v zdaj »beli Zagreb grad«. Pa sva jo mahnila malo sem, malo tja. Iz zvočnikov pa glasba. Predpraznična in, kot je dejal sosprehajalec, domoljubna. »Zagreb gor, Zagreb dol. Pa Zagrebe moj, pa Najljepši grad, Zakaj volim Zagreb ...,« je pojasnil svojo tezo o domoljubnosti.
Dan ali dva pozneje, ko je prijatelj odpotoval domov, sem se lotil poizvedovanja o pesmih, namenjenih Zagrebu. Povedali so mi, da ga menda skoraj ni glasbenega avtorja, ki ne bi spisal kake pesmi, posvečene Zagrebu. Zvonko Špišić je med plodnejšimi, njegove pesmi Zagrebačko ljeto, Trešnjevački plac, Trešnjevačka balada in Zakaj volim Zagreb pa so skoraj ponarodele. Prav tako kot še številne druge, ki so jih o Zagrebu prepevali Ivo Robič, Ivo Fabjan, Zdenka Vučković, skupini Crveni koralji in Azra (pesem 041 oziroma Kad Zagreb izranja iz sna), pa Prljavo kazalište in Jimmy Stanić, Anica Zubović in Gabi Novak, znana je pesem Arsena Dedića o tem, kako se on in Zagreb ljubita na skrivaj (Zagreb i ja volimo se tajno) ...
Izvedel sem tudi, kako je fakin s Trešnjevke, predela Zagreba, ki je bil nekoč znan po tem, da je tam raslo največ dreves s češnjami, Zvonko Špišić napisal pesem z naslovom Trešnjevačka balada, v kateri opisuje in prepeva o predelu, kjer je bil in je doma. Pesmi, ene lepših, ki opevajo Zagreb, tako menijo poznavalci, na Hrvaškem dolgo časa sploh niso poznali, saj je bila edina radijska postaja, na katere valovih jo je bilo mogoče slišati, Radio Ljubljana. Po tem, ko jo je nekega dne prav na ljubljanskem radiu slišal eden od glasbenih urednikov zagrebškega radia, pa so Trešnjevačko balado, bilo je devet let od njenega nastanka, le začeli predvajati tudi na valovih Radia Zagreb ...
Prav včeraj, ko je družba lovila še zadnje izdihljaje nedeljskega predprazničnega večera, je beseda povsem po naključju nanesla na pesmi o Zagrebu. Veliko da se je spremenilo v primerjavi z večino besedil, ki so opevala lepoto in dobroto Zagreba in njegovih prebivalcev, s(m)o ugotavljali. Da menda že dolgo več ni tako, kot je o glavni zagrebški ulici Ilici prepevala Anica Zubović ali Drago Diklić, ki je pojoče trdil, da je Zagreb najlepše mesto ...
Potem pa sem se spomnil na skoraj 35 let staro pesem Andreja Šifrerja o Ljubljani. »Hej, hej, bela Ljubljana ... Ko včasih te gledam, se mi zdiš tako sama ... Dvigaš nos nad vsem, kar ni iz mesta ... Ljubiš le kruh iz svojega testa ...«
Ko je pametni telefon s svojo pametno tehnologijo odpel pesem o Ljubljani, je L., čigar uho je bilo najbolj našpičeno in pravzaprav tudi najbliže pametni tehnologiji, povsem mirno zaokrožil razpravo in poslušanje ter dejal: »Pa ovog Šifrera bi mogli prevesti na hrvatski, a umjesto Ljubljana ubacimo Zagreb i to je to! Istinita balada o današnjemu Zagrebu«!*
*»Tegale Šifrerja bi lahko prevedli v hrvaščino, besedo Ljubljana bi zamenjali z Zagreb in to bi bilo to. Resnična balada o Zagrebu danes«.
