Tiskane izdaje
Tam, kjer se stikata Britanski trg in osrednja zagrebška ulica, Ilica, je bil nekoč zastekljen okvir, v njem pa − nič. Že nekaj časa pa se v omenjenem okvirju nekaj dogaja. Pravzaprav se dogaja − stenski časopis.
Omislila si ga je druščina, ki je sama sebe poimenovala Metalci senc. Zakaj? Ne vem; vem pa, da so združenje, ki ima mednarodne razsežnosti, ustanovili nekateri hrvaški multimedijski umetniki pred dvanajstimi leti, eno od področij njihovega raziskovanja in delovanja pa je tudi odnos med posameznikom in mestom. Doslej so pod streho spravili kar nekaj projektov, v katerih je sodelovalo kakšnih 150 umetnikov iz 36 držav.
In prav Metalci senc so si omislili tudi stenski časopis. Tokrat so v njem predstavili venomer zanimivo in malo provokativno problematiko o seksualnosti in erotiki. Temo so raziskovali, kot so povedali, na ulicah, po trgih, parkih in na številnih drugih javnih mestih po Zagrebu, okvir raziskovanja pa je bila problematika homo − hetero, popularno − elitno, siromašno − bogato, sveto − posvetno, ulično − gozdno ...
Druščina, ki je pripravila tokratno sekserotično izdajo stenskega časopisa, je sicer poskrbela tudi za zanimivo »odprtje«. Nekaj dni prej so v zastekljeni okvir pribili obvestilo, da bosta sestanek vseh zainteresiranih ter uradno odprtje stenskega časopisa tega in tega dne ob 21. uri prav pred zastekljenim okvirom na Britanskem trgu. Zabava se je nato preselila v enega od nočnih klubov v bližini, rdeča nit zabave pa je bila razprava, kdo bi si mislil, o seksualnosti in erotiki.
Ko včasih ob kozarčku pogovora sedim na zagrebškem Britanskem trgu, opazim, da se precej ljudi zaustavlja pred stenskim časopisom oziroma, kot mi je rekel znanec, vitrino s kulturno vsebino. Ko sva razpredala o stenskih časopisih nasploh, seveda nisva mogla mimo dni, preživetih v JLA, kjer je bil stenski časopis pravzaprav nekaj povsem običajnega. Tisti, ki so ga pripravljali, pa frajerji posebne vrste. Ampak, to je neka povsem druga zgodba. Bolj kot ta, naju je zanimala zgodba najbrž največjega stenskega časopisa, in sicer − grafitov.
Spomnil sem se, da je pred kakšnimi desetimi leti v Ljubljani bila v MGLC celo pionirsko predstavljena razstava slovenskih grafitarjev, grafitarstvo pa je takrat postalo predmet resnih teoretskih raziskav in iskan predmet fotografskih objektivov. Izšla pa je tudi lična knjižica Dušana Ježa Grafiti Ljubljane, v kateri najdemo barvne fotografije, ki dokumentirajo »umetnost ulice«, kakor jo je snemal avtor. »Z uporabo digitalne fotografske kamere sem zajel nad 1100 posnetkov grafitov, pri čemer seveda nisem delal nobene selekcije. Kar sem na svoji poti srečal, to sem fotografiral, ne glede na vrsto vsebin. Moja ideja je bila raziskati ta največji ljubljanski stenski časopis in ga prikazati, korektno fotografsko obdelanega, v obliki fotografske razstave ali knjige,« je kolegici Jelki takrat zaupal avtor.
Zagreb je zagotovo mesto grafitov. Duhovitih in manj duhovitih; nesramnih in politično nekorektnih ... Pred kratkim so z grafiti s povsem neokusno vsebino (ustaštvo) zapacali celo pročelje gledališča na Reki. Vendar je tudi to neka povsem druga zgodba.
Ko sva z znancem tisti dan odhajala vsak na svojo stran z Britanskega trga, sem se še enkrat ozrl proti stenskemu časopisu. Pred njim sta stali starejši gospe. Nekaj sta se hihitali, zamahnili z roko in nadaljevali načrtovano pot. Namen stenskega časopisa je bil dosežen. Gospe sta se pred njim pač za hip ustavili ...
