Tiskane izdaje
Povsem po naključju sem se znašel na cesti za naselje Ruščica, tam nekje v okolici Slavonskega Broda. Povedali so mi, da je tam, proti severu, naselje Zadubravlje, vzhodno so Poljanci. Tam so tudi Trnjavski Kuti; naselje, ki večini Hrvatov niti ne pomeni kdo-bi-si-vedel-kaj, pač naselje, za Slovence pa je pomembno. V tem naselju je namreč »Kekčev oče, ki je želel postati zdravnik, a je postal pastir in železničar, zadnjič zaprl oči,« kot je zapisal Miljenko Jergović v enem svojih pisanj.
Seveda, gre za Josipa Vandota, mladinskega pisatelja in pesnika, ki so ga leta 1941 iz Maribora Nemci izgnali na Hrvaško, v Trnjavske Kute. Umrl je 11. julija 1944 v bombnem napadu. Le kdo se ne spomni zgodb o Kekcu, pogumnem, dobrosrčnem, nagajivem, iznajdljivem, zvitem in močnem pastirčku v svetu gorenjskih planin, v pravljičnem okolju slovenskih skrivnostnih, na videz nevarnih pravljičnih bitij, s katerimi se mora v vseh zgodbah spopadati, jih prelisičiti in na koncu z zvijačo tudi premagati? Najbrž ga ni, ki ne bi poznal ljudožerskega Vodomca Bedanca, ki ugrabi zdaj tega, zdaj onega, med njimi tudi zeliščarja Kosobrina in Kekčevo družino. Pa ne le Bedanca, ampak tudi Mojce, Tinkare in Pehte ... in zgodb, ki jih otroci (in malce večji otroci prav tako) še vedno radi berejo ali gledajo filme, posnete po njih.
Vandot pa nikakor ni edini Slovenec, ki je bil izgnan na Hrvaško ali še kam drugam. Veliko je zgodb, ki sem jih slišal od ljudi, ki so bili nekoč »doma« v Sloveniji, zdaj pa je njihov »dom« na Hrvaškem. Prav včeraj sem v enem od prijetnih lokalov na zagrebškem Britanskem trgu prisedel k nekomu, ki mi je povedal, da je njegova babica bila z Artič pri Brežicah, pozneje pa se je preselila na Hrvaško, v Zagreb. Veliko je tudi Slovencev športnikov v hrvaškem športu. Josip Fon, Žarko Dolinar, Franka Anić ... s trebuhom za kruhom je v Split prišel nogometaš Brane Oblak, zdaj je med najpopularnejšimi Slovenci na »začasnem delu v tujini« Matjaž Kek, ki ga je eden od hudomušnežev celo pripisal na volilni seznam kot kandidata za hrvaškega predsednika, sin slovenske matere je bil tudi oče moderne hrvaške arhitekture Viktor Kovačić, avtor kultne stavbe zagrebške borze, v kateri danes deluje hrvaška narodna banka ... Še in še jih je; bilo in jih je še.
Slovenci na Hrvaškem delujejo v 16 društvih. Podatki hrvaškega zavoda za statistiko iz tri leta starega popisa prebivalstva kažejo, da je leta 2011 na Hrvaškem živelo 10.517 Slovencev, kar je več kot dvakrat manj kot jih je bilo leta 1991 in 2656 manj kot leta 2001, kaže popis prebivalstva hrvaškega zavoda za statistiko iz leta 2011. Povprečen Slovenec na Hrvaškem je star 59,7 leta in Slovenci so v povprečju najstarejša narodnostna skupina v državi. Leta 2001 je bilo na Hrvaškem 13.173 Slovencev, leta 1991 pa 22.376. Glede na izide popisa iz leta 2011, Slovenci predstavljajo 0,25 odstotka prebivalstva Hrvaške. Slovensko državljanstvo ima 1999 oseb, za 9220 prebivalcev Hrvaške je slovenski jezik materni jezik.
Največ Slovencev živi v Zagrebu (2132), kar je občutno manj kot leta 2001, ko je v hrvaški prestolnici živelo 3225 Slovencev.
Pred nedavnim so Slovenci praznovali 85 let neprekinjenega delovanja Slovenskega doma v Zagrebu. »Slovenski dom ni hiša, čeprav je v hiši, Slovenski dom je dom za vse, tudi če ni nikogar v njej. Zgrajena je iz tradicije in spoštovanja do dediščine. Dediščina pa je vse, kar ne smeš pozabiti, da si ti ti in nihče drug,« povedo ob kozarčku pogovora v Slovenskem domu, kjer se nemalokrat spomnijo tudi Kekca.
Danes, ko razmišljam o tistem povsem naključnem popotovanju proti Trnjavskim Kutom, tam nekje med Ruščico, Slavonskim Brodom, Zadubravljem in Poljanci, se mi dozdeva, da to pravzaprav sploh ni bilo naključno.
Pojutrišnjem se bomo poslovili od starega leta, vstopili v nov začetek. Srečno, Kekec!
