Tiskane izdaje
Bil je avgust leta 2004. Hrvaška vlada, ki jo je vodil Ivo Sanader, je sprejela sklep, na podlagi katerega so morale lokalne oblasti v Slunju in v Lovincu umakniti spominska obeležja Juri Francetiću, enemu komandantov ustaške Črne legije, in Mili Budaku, članu ustaške vlade v NHD in enemu od pomembnejših ideologov ustaškega gibanja v NDH. Kot je obrazložila takratna vlada Iva Sanaderja, je postavljanje takih obeležij »v nasprotju s temeljnimi načeli hrvaške ustave ter blatijo ugled in škodijo interesom Republike Hrvaške«.
Danes, dvanajst let pozneje, politika ne ve, ali je pozdrav za dom − spremni (za dom − pripravljeni) pravzaprav ustaški ali zgolj starohrvaški. Celo pomočnik ministra za turizem Robert Pauletić se sprašuje, kdo v tem primeru koga sploh zaj***va. Pravzaprav pa sporoča vprašanje, zakaj je bil kaznovan kontroverzni Marko Perković - Thompson, ikona desnega političnega prostora, ki je v Kninu spet provociral zbrane s pesmijo Bojna Čavoglave, ki se začne z omenjenim »pozdravom«. S tem si je prislužil kazen za storjeni prekršek in spet razvnel razprave o hrvaški preteklosti.
Takrat, pred dvanajstimi leti, je ministrstvo za kulturo zahtevalo in poskrbelo, da sta bili spominski obeležji ustaškima pomembnežema takoj umaknjeni. Danes, dvanajst let pozneje, vsaj vse kaže tako, se država bliža verbalni vojni za imena trgov in ulic. Mnoge je pri tem strah, da se ta verbalna vojna za imena ulic in trgov le ne bi preselila na hrvaške ulice in trge.
Se lahko zgodi, da bodo na Hrvaškem znova postavljali spominska obeležja nekdanjim pripadnikom fašistično-ustaške združbe? Nekateri pravijo, da »to ni izključeno«. Precej glasni so tudi pripadniki pobude Krog za trg, ki ne odnehajo od zahteve po umiku naziva imena enega osrednjih zagrebških trgov, Trga maršala Tita, na katerem je pravna fakulteta, Hrvaško narodno gledališče, nekaj galerij, glasbena akademija ... Argumenta, da gre za »zgodovinsko osebnost«, člani pobude ne priznavajo in odgovarjajo, da je »tudi Hitler zgodovinska osebnost«.
Tam na jugu Hrvaške, v nekoč največji vasi v Jugoslaviji, v Blatu na Korčuli, kakšne štiri kilometre od obale, pa težav z ideološkimi oznakami uličic, ulic in trga − nimajo. Niti jih niso imeli. Že pred davnimi leti so ideološko bolj ozaveščeni prebivalci dejali, da se ne bodo pustili zaj***vati tistim, ki bi radi, da se ta ali ona ulica imenuje po tem ali onem partizanskem junaku, kaj šele po junaku iz nasprotnega ideološkega tabora, katerega oznake bi se začele z velikim U. In so se odločili, da bodo svoje, domače ulice poimenovali po ameriškem vzoru, in jih oštevilčili. No, osrednji trg v Blatu je sicer dobil ime po »očetu hrvaškega naroda« Franju Tuđmanu, pa še nekaj ulic ima ime, ki so ga dobile po tako imenovani zemljepisni logiki. Ampak to v tem primeru niti ni toliko pomembno.
»Bo že držalo,« mi je dejal znanec, s katerim sva oni dan z barko rezala valove na poti od Korčule proti »domačemu« Pelješcu. »Medtem ko se tam, v Zagrebu, in najbrž še kje sprašujejo, ali je mogoče, da bi v istem mestu obstajale ulice z imeni partizanov in ustašev, to v Blatu skoraj ni mogoče. Le zakaj bi se prebivalci Ulice I prepirali s sosedi iz Ulice II, ker imajo pač ime Ulica II ali Ulica III, IV ...« je kričal v veter znanec, medtem ko je Korčula ostajala vse bolj za nama, pršenje morskih valov pa vse močnejše. »Vidiš, kako so bili že takrat nekateri bolj pametni od drugih,« je še dejal znanec in si poveznil kapo še nižje.
Zazdelo se mi je, da bi odgovor na to vprašanje in pravzaprav na ves paket s temi ideološkimi vprašanji morda res lahko dal le Ivo Sanader. A kaj, ko so ga odstranili na stranski, slepi tir. Ne le zaradi svoje lakomnosti in pohlepa po oblasti in vsem, kar spada zraven, ampak najbrž tudi zaradi tistega avgustovskega sklepa iz leta 2004, ko je bilo treba »pod nujno in takoj« umakniti spominska obeležja članoma ustaške države, ki je mnogi na Hrvaškem nikakor ne zmorejo pozabiti.
