Tiskane izdaje
Nemalokrat, ko beseda nanese na promet po hrvaških cestah, so rdeča nit pogovora pravzaprav slovenske vinjete. Še kar je mogoče namreč slišati, resda bolj tiho, da uvedba vinjet na slovenskih cestah, vsaj za Hrvaško, ni bila prav posrečena odločitev. Saj je s tem Slovenija, kot so bili in so še prepričani nekateri, Hrvaški postavila visoko oviro za prihod načrtovanega števila turistov, ki z avtomobili iz zahodne in srednje Evrope prihajajo na obale njihovega morja.
Po hrvaških avtocestah ni kaj veliko prometa. No, razen v poletnih mesecih, ko se nanje zgrnejo neustavljivi prometni tokovi. Nekateri sicer še vedno raje uporabljajo obvozne poti, da jim le ni treba plačevati cestnin, vendar je to že druga zgodba.
Smo pa te dni ob prometnih razpravah na Hrvaškem spet zasledili ugotovitev, da nemara res ne bi bilo slabo, če bi tudi na Hrvaškem uvedli − kdo bi si mislil − vinjete. Tako se je (sicer že pred časom) oglasil gospodarski analitik Josip Budimir, poleg vsega tudi ekonomski strateg ene izmed hrvaških političnih strank, ki je za Večernji list izjavil, da so »vinjete edina rešitev za hrvaške avtoceste«, saj bi se tako v obubožani proračun steklo najmanj 220 milijonov evrov na leto, kar je več, kot se vanj nateče zdaj s cestninami. »Vinjete bi lahko uvedli v dveh letih, z njihovo uvedbo pa bi se, tako kot kaže primer Slovenije, prihodki od cestnin povečali za najmanj deset odstotkov,« je svojo tezo argumentiral Budimir in dodal, da bi z vinjetami lahko pokrili milijonske dolgove avtocestne družbe v »prej kot 20 letih«.
Tudi novice iz Nemčije kodrajo lase Hrvatom, saj je konec marca nemški parlament tudi uradno sprejel novo zakonodajo, ki za vse voznike na nemških avtocestah uvaja cestnino. A ta bo za tujce višja kot za domačine.
Hrvaška kukuriku vlada je te dni odločila, da bo odstopila od monetizacije avtocest, kar v prevodu pomeni, da bo ustavila vse postopke procesa, s katerim je nameravala dati dobrih tisoč kilometrov svojih do grla zadolženih avtocest v koncesijo.
In kaj zdaj? Dražje gorivo, cestnine že dolgo niso več poceni ... Nekje sem prebral, da je bila v svojem življenju zunaj meja domovine le dobra tretjina Hrvatov. Veliko več jih potuje sem in tja po »lepi njihovi«, a tudi ti najraje le nekaj kilometrov od svojega prebivališča. In tako prebivalci Zagreba, severne Hrvaške, Like in Slavonije najraje odpotujejo proti celinskemu delu države, prebivalci Istre na severni Jadran, Dalmatinci pa najraje kombinirajo srednji in južni Jadran.
Na drugi strani pa se imajo Hrvati za velike svetovne popotnike, zaradi česar sta dvom in zaskrbljenost zaradi pomislekov o morebitni uvedbi vinjet na hrvaških avtocestah do neke mere razumljiva. Nerešljiva uganka, vsaj za zdaj, pa ostaja še en pomislek: namreč, v nasprotju s kritiziranjem Slovencev, da smo jim z vinjetami postavili visoko oviro za prihod načrtovanega števila turistov, zdaj (modro) molčijo nad nemškim zakonom in le v ožjih debatnih krogih omenijo, kako bodo nemške vinjete morda zmanjšale načrtovano število turistov iz Skandinavije na Hrvaškem.
Zgodba o morebitni uvedbi vinjet na Hrvaškem še zdaleč ni končana, še posebej ker utegne v nasprotnem primeru Hrvaška ostati edina država daleč naokoli, ki vinjet ne bo imela. Nemčija jih torej uvaja, Avstrija jih že ima, Slovenija tudi, slišati je, da naj bi v tej smeri razmišljali tudi v Srbiji in v BiH ... In Hrvaška bi tako najbrž utegnila na turistično-prometnem zemljevidu ostati brezvinjetni otok.
»Ti sploh ne veš, kako je to, dragi Slovenac,« mi je dejal znanec, ko sva postavljala sklepe na prometno debato, in dodal še retorično vprašanje: »Le zakaj bi mi morali biti taki kot drugi? Le zakaj bi tudi mi morali imeti vinjete, če jih že imajo drugi? Mi smo mi, navsezadnje pa imamo že precej težav z vašimi, slovenskimi vinjetami, ki jih moramo lepiti na vetrobransko steklo.« Še nekaj je zamomljal, kako jih je težko sneti, nato pa je razprava stekla v neke povsem druge vode.
