Tiskane izdaje
Po Savi že 144 let ne plujejo več ladje. Ko je leta 1862 stekla železnica med Zidanim Mostom in Zagrebom (in naprej do Siska), so ladjarji in čolnarji šli v pokoj ali pa k železnici, ki jim je vzela in potem dala kruh. Splavarji so vztrajali še do prvih let po drugi svetovni vojni, prav tako brodarji, kjer še ni bilo mostov.
V Zagrebu in daleč okoli reke Save, tega najbolj vodnatega pritoka Donave, ne marajo preveč. Ni jim prirasla k srcu. Pa ne le zato, ker Zagrebu in nekaterim mestom ob njej povzroča poplavne težave, ampak tudi zato, ker je precej daleč od mesta. In prav zato reka Sava nikoli ne bo zagrebška mestna reka, Zagreb pa ne mesto ob Savi. Kanček ljubosumja, ki ga imajo nekateri Zagrebčani, ko se sprehajajo po Ljubljani, pravzaprav ob Ljubljanici, pa je neka povsem druga zgodba; čeprav bi tudi v tem našli zrno resnice.
Sončni dnevi so me nagnali ob Savo; tja, v bližino zahodnega vhoda v Zagreb, Jankomirskega mostu, ki kot eden od enajstih zagrebških mostov, ki prečkajo Savo, tam stoji od leta 1955 in od koder je le še nekaj kilometrov do slovenske meje. Nekaj ribičev, nekaj rekreativcev ter veliko plastike in smeti ...
Dan ali dva pozneje sem izvedel, da letos mineva deset let, odkar je hrvaška vlada napovedala, da namerava ustanoviti strokovno komisijo, ki bo izdelala projekt plovnosti reke Save ne samo do Siska, temveč vse do Zagreba. Gre za velik nacionalni projekt, je gromoglasno napovedoval premier Ivo Sanader ter ocenil, da ima reka neizkoriščene potenciale.
Hrvaški strokovnjaki za vode in vse, kar je s tem v zvezi, so še spomnili, da je plovna pot po reki Savi nekoč z navezo na Ljubljanico peljala vse do Vrhnike, z navezo na Kolpo pa tudi do Karlovca. Seveda je vse po stari hrvaški navadi šlo v pozabo; no, je pravzaprav padlo v taisto Savo in obljube odneslo daleč tja, proti Beogradu, kjer Donava ljubi nebo (Josipa Lisac, Gdje Dunav ljubi nebo) ...
Danes obstaja še en sporazum o Savi; gre za tako imenovani okvirni sporazum o Savskem bazenu. Slovenija je njegova depozitarka, na njegovi podlagi pa je vzpostavljeno sodelovanje savskih držav − Slovenije, Hrvaške, Bosne in Hercegovine, Srbije −, ki se na izvedenski ravni povezujejo za pripravo celovitih ureditev vključno z rabo hidroenergije, plovbe in namakanja v skupnem porečju.
Koliko sestankov, dokumentov, papirologije, obljub, napovedi. Sava pa teče svojo pot; umazana, sama ali v družbi avanturistov in ribičev, ki bežijo od stvarnosti, naključnih sprehajalcev, ki polnijo plastične vrečke z regratom, tistih, ki so si obrežje reke izbrali za piknik, in drugih ...
Tudi sama reka se najbrž ne spomni več, kako je pred davnimi leti na Dunaju uradovala dvorna pisarna za plovbo po Savi in Ljubljanici, njena navigacijska komisija pa je vodila regulacijske posege in pripravila uporaben plovni zemljevid Save od Beograda do Črnuč pri Ljubljani. Marija Terezija je leta 1766 tudi izdala oziroma podpisala strog zakon o rečni plovbi in podroben prometni red. Verjetno se Sava tudi ne spomni, da je bila nemalokrat mejna reka, pa reka, ki so ji pravili severna meja Balkanskega polotoka; ali pa dogodka, ko je bila leta 1499 na smrt z utopitvijo v reki obtožena mlada kmetica Doroteja, ker je opravila kar dva abortusa, a kazen ni bila izvršena, saj je krvnik Valentin zaprosil sodnike, da jo oprostijo, ker se z Dorotejo namerava poročiti ...
Sava šumi, vselej šumi ... so prepevali člani zasedbe Dekameron, danes pa se zgodi, da ob vseh sestankih, dogovarjanjih, podpisanih protokolih in podobnih zadevah znanec, seveda ob zvrhani meri cinizma, na vprašanje, katera reka teče pod Jankomirskim mostom v Zagrebu, odgovori: »Reka smeti!«
In nemara je tu odgovor na vprašanje, zakaj Zagreb nikoli ne bo mesto ob Savi. Ker si navsezadnje ob takšni reki niti ne želi biti; pa čeprav si tega silno želi.
