Tiskane izdaje
Za večino so grafiti največkrat vandalizem, nemalokrat navdih, zdaj pa bo en grafit, star in za marsikoga tudi že pozabljen, postal lokalna zaščitena kulturna dobrina. Kje? Na Reki.
Reški župan Vojko Obersnel je napovedal, da bodo punkovski grafit Paraf, ki je bil narisan na enem od reških pločnikov leta 1977, razglasili za lokalno zaščiteno kulturno dobrino. Dejal je tudi, da so se za to odločili kljub zavedanju, da nagrajujejo punk, ki je po definiciji proti oblasti. Pa tudi, je še rekel, da glede na nekatere hrvaške politične standarde, ki Reki očitajo, da že dlje časa vodi pravo punkovsko politiko. S tem je ošvrknil politične odnose med Zagrebom in Reko ter odnose v »svoji«, levosredinski stranki SDP, vendar je kljub temu poslal sporočilo. »Večkrat smo dokazali, kako imamo radi glasbeni slog, ki ima pri nas globoke korenine, zato ni slučajno, da sem podprl pobudo. Grafit je nastal v nekem zgodovinskem trenutku in od njega ni veliko ostalo, zato je skrajni čas za obnovo,« je dejal.
Pobudo je sprožil novinar in publicist Velind Đerić, ki se sicer ukvarja s kulturno dediščino Reke. V obrazložitvi predloga piše, da je grafit Paraf nastal leta 1977 kot del poulične propagandne vojne reške in pozneje vsejugoslovanske punkovske zasedbe Paraf, ki je bila ne le eden prvih hrvaških in jugoslovanskih punk bendov (ki je, mimogrede, dejavno sodeloval s slovensko punk sceno), temveč tudi ena prvih v nekdanjem socialističnem delu Evrope.
Grafit so ustvarili člani skupine Paraf s čopičem in belo barvo na asfaltiranem pločniku med stopnicami nedaleč od parka Nikole Hosta v reški soseski Kozala. Parafovci so v tem parku odigrali nenapovedan nastop, ki je bil tudi eden od njihovih prvih koncertov, na katerem so preigravali lastne pesmi.
»Glede na to, da grafit neposredno kaže na zelo zgodnji začetek punka kot subkulturnega gibanja pri nas in na veliko širšem prostoru, je tudi eden od znakov urbanega duha Reke na evropski ravni in kulturno dejstvo,« še piše v pobudi, ki kmalu dobiva potrditev v reškem mestnem svetu.
Reka bo leta 2020 Evropska prestolnica kulture. Mesto se že pripravlja na ta dogodek, interesi so že zavohali svoje priložnosti.
»To je projekt samoozdravitve našega mesta pa tudi vzpostavitev novih, boljših in kakovostnejših odnosov znotraj kulturne scene na Reki, o katerih si želimo, da bi postali trajna vrednota,« mi je oni dan dejal šef reške kulture Ivan Šarar, tudi sam glasbenik in tudi sam pripadnik neke punkovske generacije.
Ko smo pred časom sedeli pred vhodom nekdaj hudo popularnega reškega zbirališča mladih, so me znanci prepričevali, da je bila Reka venomer svojevrstna kulturna prestolnica in v trendu. Ni vzroka, da jim ne bi verjel. Na Reki so, to vem iz prve roke, vedno med prvimi na območju nekdanje Jugoslavije poslušali najnovejše glasbene uspešnice, skupina Uragani je bila tam ustanovljena kot ena, če ne sploh prva rockovska glasbena skupina. Glasbene zgodovine na Reki ne manjka. Navsezadnje je še zdaj tukaj mogoče slišati, da »vsako mesto igra drugačno glasbo, vendar Reka že desetletja, dolga desetletja, ne le da živi, ampak tudi igra rock«.
Reka je bila konec 70. in v začetku 80. let nedvomno žarišče punka v nekdanji Jugoslaviji. Skupine Paraf in Termiti so ustvarile glasbeni zagon, ki so mu sledile zasedbe Mrtvi kanal, Cacadou look, Fit in Xenia, pozneje pa še Let 2, Strukturne ptice, Grad, Grč, Let 3 in seveda Laufer ...
Ko smo pred kratkim posedali ob kozarčku pogovora pred vhodom onega nekdaj hudo popularnega reškega zbirališča mladih, se spominjali, kako smo »se imeli fajn«, kako nismo izgubljali časa z razpredanjem o »udbovcih, udbomafiji, komunajzerjih, črnuharjih«, kako smo se le zabavali in se družili, je bil navzoč le kanček nostalgije. In spoštovanja! Do časa, v katerem so se spletla prijateljstva in znanstva; v katerem je bil zakon Paraf, dana beseda pa je tudi še nekaj veljala.
In potem smo se spomnili, povsem po naključju, na pred kakimi desetimi leti spisan grafit, ki so se ga lotili pisati v srbskem Kragujevcu. Da bi le prišli v Guinessovo knjigo rekordov, so namreč zbobnali mlade iz Srbije, Hrvaške, Bosne in Hercegovine, Italije in Nemčije ter na 605 metrov dolgem in poldrugi meter visokem grafitu spisali sporočila miru in protifašistična gesla. Kar 24 ur so ga menda barvali. Kaj se je zgodilo z omenjenim velikanskim grafitom, ne vem, vem le, da eden najkrajših, torej reški Paraf, vstopa v zgodovino teh prostorov kot lokalno zaščitena kulturna dobrina.
