Tiskane izdaje
Od parlamentarnih volitev na Hrvaškem je že osem dni. Še več je od razprav, ali se je na kandidatnih seznamih znašlo dovolj žensk. No, le nekaj več pa od okrogle mize, ki je nosila naslov Ali na Hrvaškem potrebujemo ženske kvote v nadzornih organih (javnih) podjetij in družb v lasti države, pač po vzoru EU?
Pa pojdimo po vrsti. Težav z ženskimi kvotami na kandidatnih listah je bilo precej. Zanimivo pa je, da so nekatere politične stranke raje plačale minimalne kazni, kot pa da bi namesto kakšnega moškega na listo dali žensko ime. Seveda to dovolj pove o strankah ... Pa tudi razburjal se zaradi tega ni nihče. Vsaj hudo na glas ne!
Prav po tiho je minila tudi omenjena okrogla miza. Na njej so ugotovili, da je v vodstvenih strukturah kakšnega od hrvaških državnih podjetij le devet odstotkov žensk, v kakšnem od nadzornih odborov v javnih podjetjih pa zaseda 14 odstotkov žensk. V delniških družbah so podatki le malo bolj v prid ženskam. Kažejo, da moški še vedno zasedajo približno 80 odstotkov vodilnih položajev, ženske pa le vsakega petega.
»Hehe, na Hrvaškem se bo še dolgo bila bitka med zahtevami Evrope, ki je v naši državi najraje ne bi videli, kaj šele upoštevali, in logiko, da je ženska pravzaprav enako kuhinji, služkinji in nekaj malega ljubimki,« mi je oni dan dnevno dilemo pojasnjeval eden bolj znanih hrvaških gledaliških in filmskih igralcev. »No, saj tu in tam res vidiš kako žensko, ki sem ter tja po polju drvi s traktorjem, a je to bolj izjema kot pravilo. Kar v prevodu pomeni, da za volanom traktorja sedi on, nad plevelom pa se sklanja ona,« je še dodal znanec.
Pravzaprav niti ne vem, kaj naju je spomnilo, da sva se začela pogovarjati tudi o »trdoti« med ženskami. No, da ne bo pomote, iskala sva odgovor na vprašanje, koliko ženskam v čast je postavljenih spomenikov v Zagrebu. In le naključje je hotelo, da sva z znancem o tem razpravljala v lokalčku v neposredni bližini zagrebške akademije za likovno umetnost. In naključje je tudi bilo, da je v tistem trenutku vstopil znančev znanec, ki se nekaj malega spozna na spomenike. Kot iz rokava je stresel podatek, da je v Zagrebu nekaj več kot 300 različnih spomenikov. Odgovor, koliko je med njimi takih, ki so postavljeni v spomin na ženske, pa je bilo treba počakati. Po kakšnih petih, šestih minutah pa je le izustil »Devet!« in pokazal na spomenik, imenovan Vdova, avtorja Ivana Meštrovića, le nekaj korakov oddaljen od našega debatnega prostora. Pozneje izvem, da sta dva spomenika postavljena revolucionarkam, sestrama Baković, pa Anki Butorac ... no, pa še kakšni. Pa da je na trgu Petra Krešimirja IV. postavljen spomenik avtorja Frana Kršinića, posvečen gojiteljici vrtnic, pa da je Kršinić tudi avtor Dijane, spomenika, ki je postavljen poleg Vdove, le nekaj metrov od našega debatnega kotička ...
Med najbolj znanimi ženskimi spomeniki pa je zagotovo Barica. Spomenik, posvečen prodajalkam na menda najbolj slikoviti tržnici daleč naokoli, imenovani Dolac. Barica bo letos napolnila devet let. Seveda pa ne gre pozabiti na še en spomenik. Ta je posvečen prvi hrvaški novinarki in književnici Mariji Jurić, bolj znani kot Zagorka. Stoji na Tkalčičevi ulici, bržkone eni najbolj slikovitih zagrebških ulic, ki je bila nekoč − potok. Ta je namreč delil dve naselji, in sicer cerkveni Kaptol in posvetni Gradec. Konec 19. stoletja je potok postal ulica, ta pa je znana tudi po tem, da je bila vsaka hiša bordel, v katerih pa so bile zaposlene − ženske. V tem primeru pa − navsezadnje − tudi te niso upoštevale kvot. Moških kvot!
In krog je zaključen, je po tehtnem, menda dialektičnem razmisleku dejal znanec.
