Tiskane izdaje
V vrsti pred dvorano v Cankarjevem domu.
Ženski glas, prijazno, s primerno dozo narejenega navdušenja: »O, živijo, kako si? Dolgo se nismo videli!«
Drug ženski glasek, potrto, obupano in precej potiho: »Slabo!«
»Hm, ja kaj pa te teži?« vljudnostno vpraša prva, ki očitno ni pričakovala takšnega odgovora.
Druga pokaže na svojega spremljevalca, ki se malo pred njo mirno pomika proti vratom dvorane: »Ne mara me več!«
»No, pa saj bo,« poskuša naraščajoče nelagodje pogasiti prva. »Bosta že uredila.«
A se kolegica ne da: »Ne, mislim, da ne bo. Mi je povedal, da me vara in da hoče ločitev.«
Človeški odnosi so neizogibno prežeti z nelagodjem, zato smo v družbi razvili in sprejeli vedenjske vzorce, ki ohranjajo nelagodje medosebnih odnosov na vzdržni ravni. Zato vsaj večino časa na priložnostna vprašanja znancev in neznancev odgovarjamo z različnimi vljudnostnimi frazami. Eden bolj značilnih in vsakdanjih pogovorov gre približno takole: Kako si? Dobro, hvala. Pa ti? V redu, kar gre. Adijo, živjo. Konec debate.
Gornji pogovor pred vhodnimi vrati je pritegnil kar nekaj parov ušes ravno zato, ker se ogovorjeno dekle ni hotelo zadovoljiti s površinskim odgovorom in je pričakovani »v redu« nadomestila z iskrenostjo, ki ji vsakodnevno (k sreči) nismo priča. Med pari ušes je vzniknilo očitno nelagodje in tiha želja, da bi se vse skupaj čim prej razblinilo.
Podobne učinke iskrenih odgovorov na vljudnostna vprašanja najdemo tudi v drugačnih situacijah. Recimo, ko po končanem obedu natakar rutinsko postavi vprašanje: »Je bilo vse v redu?« Ne glede na zavedanje, da natakar ni kuhar in je pogojno užitni obrok zgolj prinesel na mizo, se v večini primerov, zavoljo splošnega miru in blagostanja, vzdržimo odgovora, ki ga ponujajo besni možgani in nepotešen trebuh. A včasih gredo stvari predaleč in natakar pač namesto kuharja sliši nekaj takega: »Juha je bila mrzla, riba suha, krompir pa razkuhan. Vino je bilo kislo in toplo, na sladico pa smo čakali, kot da bi bila sveža.«
V duhu, polnem sočutja in spoštovanja do natakarjev, je vendarle treba povedati, da se najprimernejši odgovor na nepričakovano kritiko glasi: »Oprostite, bom povedal šefu.« Vsakršna nadaljnja diskusija situacijo potisne še dlje v polje neugodnega. Meni je izgledalo dobro ali pa šef pravi, da je ok, so trditve, ki nudijo zgolj zajedljiv odgovor: »Potem pa ne sprašuj, kako je bilo, šef pa naj kar sam poje, če se mu zdi tako ok!« Od tod naprej je miren razplet zgodbe precej na trhlih temeljih.
Ker je suha riba še vedno boljša od noža med rebri, se je včasih bolje pokoriti družbenim pravilom in zavzdihniti: Hvala, dobro.
