Tiskane izdaje
Na dan, ko je aktualna ministrica za kulturo, Julijana Bizjak Mlakar, kot glavno novico medijskega središča ministrstva objavila svojo udeležbo na 40. državnem srečanju pevskih zborov društev upokojencev, je Miha Turšič, soustanovitelj Kulturnega središča evropskih vesoljskih tehnologij (Ksevt), začel gladovno stavko. Stavkal bo, je zapisal v javnem pismu, dokler aktualna direktorica direktorata za ustvarjalnost ne odstopi s svoje funkcije, v zameno pa ne zasede nobene, ki bi zahtevala razumevanje umetnosti, dokler se občinski javni zavod Ksevt ne preoblikuje v funkcionalno nacionalno institucijo in dokler se delež sredstev državnega proračuna za kulturo ne poviša na dva odstotka. Dokler vse tri zahteve ne bodo izpolnjene, bo stradal ob repliki Tržaškega konstruktivističnega ambienta v prostorih Moderne galerije. Stradal bo, ker je s peščico ljudi in peščico sredstev poskušal pokonci držati institucijo, pri čemer ne samo da ni bil deležen pomoči, marveč je bil nagrajen celo z ignoranco in šikaniranjem, predvsem pa bo stradal, ker je izčrpal vse racionalne metode komunikacije z oblastjo.
Zgodba, ki daje Turšičevi gladovni stavki ozadje, je pravzaprav večja od spora med uslužbencem nekega zavoda in konkretno izbrano uradniško mašinerijo. Je zgodba o dvojnih pravilih, ki vznika vsakič, ko si nekdo vzame pravico, da se identificira z oblastjo, nekdo pa si te pravice ne more vzeti. Ker pomeni, da se državljani − nekateri hote, drugi pa po nesreči − razdelijo na tiste, ki so država, in na tiste, ki niso, in da, ker prvi postavljajo pogoje in pravila, ki se jih sami ne držijo nujno, drugi pa bolj ali manj nimajo izbire, miru med sprtima stranema ne more biti oziroma vsak navidezni mir lahko obstane samo na škodo šibkejšega. Skratka zgodba, ki se odprto končuje z vprašanjem, ali država služi še komu razen tistim, ki jih neposredno zaposluje.
Gladovna stavka je skrajna reč, ker je reč, od katere se umira. Reč, ki pritiče velikim političnim vprašanjem in narodnoosvobodilnim bojem, ki so se iztrošili v iskanju inovativnih rešitev težave, ki mora biti rešena, a je videti nerešljiva. Čeprav bi se mi zdelo več kot butasto, da bi nekdo moral umreti za slovensko kulturo, predvsem v obdobju, ko po njej ne streže noben zunanji sovražnik, je treba priznati, da je stanje, v katerem ministrstvo za kulturo in kultura drug na drugega sovražno zreta izza visokih zidov, že tako naturalizirano, da morebiti lahko samo patetika resnično skrajne geste spomni, da samo po sebi ni naravno. Ali če parafraziram rečenico iz anglosaškega kulturnega sveta: obupni časi kličejo k obupanim metodam.
***
Katja Perat (1988, Ljubljana) je diplomirala iz filozofije in primerjalne književnosti na ljubljanski filozofski fakulteti. Piše literarne kritike za revijo Literatura, spletno stran Airbeletrina, Poglede in Mladino.
Piše tudi za Delovo spletno stran. Berete jo lahko vsak drugi ponedeljek ob 12. uri.
