Instant potešitve

Kdo je danes zjutraj prebral časopis? sem previdno vprašala množico srednješolcev. Verjetno je bilo opaziti, da želim s pretirano sproščenostjo ustvariti vtis, da je to nekaj najbolj samoumnevnega na svetu. Hiter skenirajoč pogled po dvorani mi je dal vedeti, da odgovora ne bom dobila. V prvih vrstah sem videla eno roko, ki se je sramežljivo dvigovala, a ravno toliko, da se je odlepila od naslonjala za roke. Skorajda nič več od tega.

»No, mogoče je bolje, da vprašamo, kdo je včeraj prebral časopis? Saj veš, da zjutraj nikoli ni časa za take stvari.« Ja, odlična pripomba fotoreporterja. Ampak rezultat je bil isti. »In koliko med vami vas je bilo na facebooku?« V dvorani je završalo in dvignilo se je nešteto rok. Okej, okej, ampak a je kdo, ki je prebral, recimo, recimo, digitalne različice tiskanih dinozavrov? Verjetno je njihov spomin brskal med sličicami v učbenikih zgodovine. No, torej, novičarske spletne strani? Spletne strani, ki informirajo o aktualnem dogajanju doma in po svetu? Domače, tuje? Arrrgghhh. Ne. Ne. Nihče. Nič.

Nekdo je vendarle zaklical, da je bral Siol. In to je bilo to.

Očitno tudi mi nekaj počnemo narobe, sem pripomnila napol v mikrofon pred seboj napol sama sebi.

Bili smo na pogovoru s srednješolci o medijih, novinarstvu, čarih in pasteh tega dela. Odgovor, ki smo ga dobili, je tak, da bi z njim z lahkoto pokazali na »to mladino, ki nič več ne razmišlja«. To bi bilo najlaže, pa še sami bi si umili roke, kajne?

Verjamem, da je težko posploševati, a verjamem tudi, da mladina vendarle razmišlja. In za to zagotovo uporablja (tudi) drugačne spodbujevalce in orodja, kot so bili nekdaj uveljavljeni in so zanje danes zagotovo konservativni. Svetovni splet je tisti, ki »tukaj in zdaj« prepreda naša občevanja. A tudi njegova pozicija se nekoliko spreminja. V nedavni raziskavi v Veliki Britaniji so ugotovili, da skoraj dveh tretjin mladih ne bi vznemirilo dejstvo, če družbena omrežja ne bi bila nikoli »izumljena«. Kot ugotavljajo, je to odziv na vse slabe stvari, ki jih ta prinašajo: od zlorab do tako imenovanih lažnih novic. Še več od teh, ki jim je vseeno za obstoj družbenih omrežij, pa je takih (71 odstotkov), ki so se odločili za digitalno raztrupljanje, da so se torej odvadili (pretirane) rabe družbenih omrežij.

Mladi torej tehtajo in iščejo dobrine, ki jim najbolj ustrazajo. Raziskujejo! A vsega ne zmorejo sami. Saj zato so mladi, kajne? Odgovor, ki smo ga dobili na okrogli mizi, je slika naše (medijske) realnosti. In še bolj kot to, veliko nam pove tudi o odgovornosti vseh nas, odraslih, pa ne zgolj tistih, ki smo na medijski produkcijski liniji in, ja, nismo dovolj atraktivni, da bi z necenenimi vsebinami pritegnili pozornost (mladih). Ta odgovor pove veliko tudi o odgovonosti tistih, ki navijajo na resničnostih šovih, ki brskajo po tujih življenjih in spremljajo njihove tragedije. A tudi o tistih, odločevalcih, ki iz realnosti, ki jo s svojimi potezami krojijo, ustvarjajo farso, ki teši neke druge, vsekakor ne obče interese.

Družba, katera koli pač že in čeprav sestavljena iz instant dražljajev in instant potešitev, je točno takšna, kakršno smo ustvarili sami. In kakršno ustvarjamo za vso »to mladino«. Instant realizem ni naravna katastrofa, ki se nam je zgodila. Je točno to, kar smo gradili in kar še vedno gradimo. Lahko pa seveda kdaj pa kdaj vsaj kakšno opeko spodmaknemo ...