Iz-povedno: Bo oljčna zgodba drugačna od teranove?

Črnilo, porabljeno za obrambo slovenskega terana, ni bilo prelito zaman.

Objavljeno
26. maj 2017 11.01
Panorama
Brane Maselj
Brane Maselj

V vasi, kjer navadno nabavljam teran, ga je letos že zgodaj zmanjkalo. Lanska poletna toča je na tem območju pod štanjelskim gričem sklestila trto do tal, in vinarjem jeseni ni ostalo drugega, kot da so po nekaj stotov grozdja pokupili po sosednjih vaseh, ki so imele več sreče z vremensko ujmo. Stisnili so ga le toliko, da bodo imeli dovolj vina zase do naslednjega martinovanja oziroma še dlje, saj je teran znan po tem, da mora narediti biološki razkis in dobi svoj značilen okus šele po novem letu. A do takrat se bo moralo še marsikaj prav obrniti, da bodo trte ob vinski cesti med Hruševico in Tupelčami letos spet tako polne kot predlani in da bodo rdeči sokovi spet varno spravljeni v domačijskih hramih.

Skoraj vsaka hiša v teh krajih ima svoj vinski hram. Tudi priseljenci iz notranjosti Slovenije imajo hrame, čeprav jih v resnici ne potrebujejo. Ponavadi veliko bolj gosposke, pač za druženje s prijatelji, kot kmetje, ki jih resnično potrebujejo za delo. Ne vem, kako hrame uporabljajo italijanski priseljenci, ki prihajajo s Tržaškega in se tja tudi vozijo na delo. Za hrame in trte verjetno nimajo niti veliko časa niti veselja. Menda njihovo priseljevanje še kar narašča in lahko kmalu postane v nekaterih občinah oziroma vaških skupnostih kritično. In to Kraševce skrbi pravzaprav bolj kot evropska koncesija Hrvaški za uporabo naziva teran.

Mali pridelovalci, z največ nekaj tisoč trsi, se ne obremenjujejo z zadnjimi sporočili evropske komisije, da je sprejela delegirani akt, ki opredeljuje omejeno izjemo za Hrvaško pri uporabi imena teran. To je bil pričakovan zaključek zgodbe − uradno to odločitev v prihodnjih dveh mesecih članice EU in evropski parlament lahko še zavrnejo, a to je malo verjetno −, ki je izbruhnila januarja, ko je se evropska komisija poklonila Hrvaškim zahtevam. Male pridelovalce zanima predvsem to, da bodo sodi jeseni spet polni. Njihov teran bo še vedno tak, kot je že stoletja, gost in črnikastovijoličast kot zajčja kri, kot pravijo, in značilnega okusa, ki mu ga podeli rdečkasta kraška prst.

Večji vinarji, ki vino prodajajo v trgovskih verigah, pa medtem ugotavljajo, da črnilo, porabljeno za obrambo slovenskega terana, ni bilo prelito zaman. Povpraševanje po slovenskem teranu se je v tem času zelo povečalo. Povsem možno je, čeprav bo verjetno tudi nekaj zmede, da bo takšno zanimanje tudi prihodnje leto, ko bo poleg slovenskega terana na trgovskih policah še hrvaško vino, na katerem bo, sicer z manjšimi črkami, tudi pisalo teran. Navsezadnje ima prav zaradi kraške zemlje, kakršne v hrvaški Istri seveda ni, naš teran velik odstotek mlečne kisline, in zato velja za vino z zdravilnimi učinki. Značilno barvo mu dajejo nekateri polifenoli, za katere, je celo dokazano, da prehajajo tudi v naše možganske celice ter naj bi vplivali na izboljšano delovanje možganov in zavirali nastanek nevrodegenerativnih bolezni.

In ker, kot pravijo, konkurenca nikoli ni slaba, utegne prihod hrvaškega terana, napisanega z manjšimi črkami, morda spodbuditi naše vinarje, da zdravilne učinke, hm, v majhnih količinah, svojega terana na ustrezen način tržno upodobijo in spromovirajo − in kdo ve, kje se utegne še končati ta zgodba.

Negotova je še ena zelo podobna zgodba; tudi v njej nastopajo slovenski in hrvaški pridelovalci ter evropska komisija. Gre za oljke, ki zaradi vsebnosti polifenolov, drugačnih kot pri teranu, tudi veljajo za zdravilne in rastejo, v tem primeru pod podobnimi pogoji tako v slovenski kot v hrvaški Istri. Kakovost oljčnega olja je v obeh delih Istre podobna. Istrsko oljčno olje spada med najboljša oljčna olja v Evropi, nekateri menijo, da celo v svetu. Slovenija je svoje ekstra deviško oljčno olje slovenske Istre zaščitila pri evropski komisiji že leta 2007. Nato pa je Hrvaška evropski komisiji oddala vlogo za zaščito oljčnega olja z imenom »istarsko ekstra djevičansko maslinovo ulje«.

Slovenija je hrvaški vlogi seveda ugovarjala, saj bi bili z zaščito hrvaškega oljčnega olja lahko zavedeni potrošniki. Kljub zelo podobnemu zapletu kot v primeru terana, se je zadeva, vsaj za zdaj, razpletla drugače. Hrvaški in slovenski oljkarji so se v času pogajanj sporazumeli, da na komisijo vložijo skupno vlogo za zaščito oljčnega olja Istre, ki se proizvaja tako na območju hrvaške kot tudi slovenske Istre. V tem primeru imajo seveda slovenski pridelovalci gospodarski interes za skupno zaščito; vanjo bo tako namreč lahko vključenih več pridelovalcev, ki bodo zagotavljali tudi večje količine oljčnega olja.

Koliko pridelovalcev se bo na vsaki strani meje vključilo v zaščiteno označbo porekla, seveda ni mogoče reči, odvisno je tudi od postopkov certifikacij. Problem pa je, da ni mogoče najti podatkov, koliko pridelovalcev sploh ima hrvaška Istra in koliko oljčnega olja proizvedejo. Za Slovenijo je znan podatek, da v svojem delu Istre na leto proizvede od 600 do 800 ton oljčnega olja, od tega je zaščitenega okoli 50.000 litrov, torej okoli 12 odstotkov proizvodnje. Edini znani podatek za Hrvaško, ki se ponavlja v vseh sporočilih, je, da so Hrvati v Istri na novo nasadili veliko oljk. Podatka, koliko istrskega oljčnega olja pridelajo Hrvati, nam s pomočjo hrvaških oljkarjev ni uspelo dobiti.

Kaj to pomeni, si ne znam predstavljati, toda po izgubljeni teranovi vojni je pri rokovanju s polifenoli hrvaškega izvora primerna skrajna previdnost.