Iz-povedno: Črni in beli hudiči

Ve se, da je Miklavž, ne glede na to, kako inventivni in dobro opremljeni so črni hudiči, vedno gospodar situacije.

Objavljeno
08. december 2016 12.38
ace/MNENJA/SP
Brane Maselj
Brane Maselj

Miklavž je tudi tokrat − zanesljivo in predvidljivo − prikorakal na ulice mest in vasi v spremstu angelov in hudičev. Še posebej povorka parkeljnov in podobnih zlobcev je postala v zadnjih letih prava karnevalska specialiteta, ki je zasenčila že samega dobrega moža. Zdi se, da postaja ta rogata svojat čedalje bolj popularna.

Možakar s škofovsko kapo, ki v spremstvu nedolžnih belih angelčkov deli bonbone pridnim otrokom, ni bogve kakšna atrakcija. Na daleč mu je videti, da je ostanek nekega tradicionalizma, ki je postal anahronističen glede na energično težkometalsko opremo parkeljnov. Ti nosijo čedalje bolje izrezljane lesene maske s čedalje daljšimi rogovi, oblečeni so v zanimive kosmate kostume in izvajajo čedalje bolj bogato koreografijo. Poosebljajo neskončno zlo, ki je čedalje bolj bogato v svoji izraznosti. Kot se to tudi v resnici dogaja; zla je v svetu vse več, njegove oblike pa so čedalje bolj rafinirane. Miklavž medtem ostaja isti starček, ki nenehno sprašuje otroke, ali so bili pridni, in razmetava z bonbončki.

V resnici vsak otrok ve, kakšno je pravo razmerje sil v povorki. Ve se, da je Miklavž, ne glede na to, kako inventivni in dobro opremljeni so črni hudiči, vedno gospodar situacije. On je v resnici šef tako angelskega kot peklenskega pogona; njemu se pokoravajo črnuhi, ne glede na to, kako močno rožljajo s svojimi verigami. In tako je že od vekomaj na našem prostoru: zlo je črno in temno, dobro pa je belo in svetlo. Zlo so tujci s črnimi obrazi, belo pa smo mi, domačini, belčki. Mi imamo kulturo, omiko, Miklavža z bonboni, oni pa so le grdi, zli in umazani.

Takšno črno-belo slikanje sveta je bilo značilno za te kraje bržkone od začetkov pokristjanjevanja pa skoraj do konca 20. stoletja. Naš privzgojeni in v nezavedno vsajeni občutek večvrednosti glede na druge rase se je izražal na številne načine. To, da si Miklavževi parkeljni pobarvajo obraze na črno, je pravzaprav skoraj nedolžna ljudska šega. Morda gre celo za arhetip, neznansko starejši od naših predstav o tujcih. Naša večvrednost se bolj izraža v pogosto še vedno zaničljivem odnosu do kultur tako imenovanih primitivnih ljudstev. Že sama ta oznaka pove svoje o tistem, ki jo je iznašel. Zdi se, kot da je ta občutek superiornosti neomajen, čeprav je minilo že skoraj 200 let od časov, ko je naš misijonar Friderik Baraga pokrščeval Indijance. Za škofa, ki je svojo rodno dolenjščino zamenjal za jezik Otavanov in Očibvejcev, je še razumljivo, da so se mu zdeli njihovi običaji primitivni. Ne zato, ker jim je dal slovnico in jih naučil brati, ampak ker so takrat imeli za primitivnega vsakogar, ki ni veroval v enega Boga; in ker se je o Indijancih takrat res še zelo malo vedelo.

O ameriških staroselcih je bilo od takrat naprej napisanih že veliko knjig in razprav. Njihova stara omika ter način njihovega življenja pred prihodom belcev sta bila podrobno raziskana. Ne glede na vse to je bil ponatis Baragove knjige, ki ga je leta 1970 napravila Celjska Mohorjeva družba, opremljen s predgovorom, v katerem avtor Vilko Novak, takrat priznan etnograf, čuti potrebo bralstvu pojasnjevati, kako da imajo tudi Indijanci svojo kulturo. Takole pravi: »Doslej smo že nekajkrat omenili kulturo (omiko) Indijancev, kar je gotovo marsikoga začudilo, drugemu mogoče celo izvabilo posmeh, češ: Indijanci pa − kultura! Ali celo: divjaki pa − kultura!« ... Res, tudi Baraga in njegovi sodobniki ne uporabljajo tega ali podobnega izraza ... Danes pa vemo, da ima vsako še tako preprosto ljudstvo neko kulturo ... Kultura ni posebna pravica tako imenovanih kulturnih narodov.

V času torej, ko so Američani že prišli z Lune, v Ljubljani pa smo postavili Maximarket, je moral Vilko Novak vesoljni Sloveniji naših staršev razlagati, da imajo tudi ljudje drugačne barve kože pravico biti − ljudje. Ne pa le črni hudiči. A tako pač je v tem našem podalpju, v katerem večinoma še naprej živimo s svojim nezavednim odporom do tujcev tudi v času svetovne globalizacije. Zunaj tega ozkega okvira je vse že dolgo drugače. V Afriki v jaslice ne polagajo belega otročiča, ampak črnega. Na Kitajskem, domovini najstarejše živeče civilizacije, so še nedavno tega klicali zahodnjake beli hudiči; kakšne barve hudiči so bili konkvistadorji Južne in Severne Amerike, pa danes tudi vemo.

Novodobna popularnost parkljev v naših (pa tudi avstrijskih) dolinah − marsikje imajo v času Miklavža svoja srečanja in festivale − gotovo ne pomeni, da bomo začeli tudi na tujce temnih obrazov, ki množično prihajajo v Evropo, gledati bolj prijazno, da ne rečem človeško. Morda pa nam, tako kot parkeljni, vsaj vzbudijo zanimanje; kar je prvi korak k temu, da preženemo podedovani strah pred njimi.

V nasprotnem primeru bo treba Miklavžu dati v roke kaj več kot le tisto zakrivljeno palico. Kakšen žaromeč iz Vojne zvezd bi bil kar pravšnja sodobna rešitev za gonjo hudičev in njihovih častilcev vse do vrat pekla.