Iz-povedno: Heroji in heroine

Vzeti moškim veselje do dvorjenja ženskam je enako kot ženske oblačiti v burke.

Objavljeno
18. januar 2018 18.53
Brane Maselj
Brane Maselj

V aktualni lov na seksistične moške v zahodnem svetu so se zdaj vmešale še feministke. In igralka Catherine Deneuve, ki bi rada, da ji moški še naprej pogumno dvorijo. Čeprav je že v letih, ima prav. Vzeti moškim veselje do dvorjenja ženskam je na neki način enako kot ženske oblačiti v burke in zakrivati njihovo seksualnost.

Problem moške dominacije je drugje. Med drugim ga razkriva lista najbolje plačanih igralcev in igralk v Hollywoodu za leto 2107. Deset najbolje plačanih igralcev je lani skupaj zaslužilo 488 milijonov dolarjev oziroma kar trikrat več kot deset najbolje plačanih igralk. Te so skupaj zbrale 172 milijonov dolarjev. Komaj trojici žensk je uspelo zaslužiti več kot 20 milijonov, medtem ko je kar 16 moških z lahkoto preskočilo to mejo, je zapisala revija Forbes. Najbolje plačani Mark Wahlberg je pobasal kar 68 milijonov dolarjev; največ za vlogo v Transformerjih: Zadnji vitezi.

Prav takšne vloge, v katerih dominirajo superheroji, so vzrok tako izjemnega razkoraka med ženskimi in moškimi rekorderji. Superheroji, ki jih igrajo moški, utrjujejo v današnji produkciji fikcije podobo vsemogočnega junaka, ki zmaguje proti vsakomur, ne glede na zakon. Prav zato, ker se zna junak postaviti zase in skoraj vedno mora to storiti tudi tako, da krši črko zakona, glavno je, da sledi svojemu moralnemu zakonu, so takšni filmi tudi daleč najbolj gledani. Domišljijski junak povprečnega Američana, in sveta pod ameriškim vplivom, je prav takšen nadheroj z nadčloveškimi sposobnostmi, ki z lahkoto kljubuje korporativistični postmoderni ureditvi kapitalističnega sveta. In ker prav takšnega junaka sanjarijo tudi drugi, večinski porabniki sodobne popkulturne ponudbe, to pa so ženske in otroci, se filmske blagajne raznih Transformerjev ter Drznih in hitrih bliskovito polnijo.

Potrebe po superjunaku ljudstvu ne gre zameriti. Že od stare Grčije naprej je zahodni svet vzgajan v maniri Homerjevih superjunakov. Le malo jih je v Homerjevih epih, da ne bi imeli vsaj ene božanske lastnosti, ki so jo bili pridobili prek zvez z bogovi na Olimpu; in vsak izmed junakov ima z bogovi tudi zapletene odnose. Nekateri so njegovi zavezniki, drugi pa smrtni sovražniki, oboji pa so, tako kot človeški svet, zvijačni, preračunljivi in tudi pokvarjeni. Bogovi kaznujejo človeka zaradi nekih svojih kapric, ne pa zato, ker bi si ta to zaslužil. Ko odgrnemo zastor krščanstva, vidimo, da je ta logika danes še vedno živa, in to po pravici, saj se izvrstno prilega današnjim razmeram turbokapitalizma, ki prav tako kot muhasti grški bogovi bliskovito meša karte usode slehernika.

Najbrž je odveč pripomniti, da so prav ti grški protoheroji večinoma moškega spola. Za premagovanje Olimpa je bilo namreč potrebne veliko surove moške sile, ki se v današnjem tehniziranem svetu kaže kot atavizem, za katerega je moški kaznovan, če poskuša živeti v skladu s takšno naravo, toda v cenenih filmskih iluzijah še naprej izkazuje svojo uporabnost. Dominira proti silam narave in družbe − ter jasno tudi proti ženskam. Neka ameriška študija kaže, da pripada ženskam v ameriškem filmu komaj 28 odstotkov vlog, v katerih se govori. Ženske morajo biti na filmu tiho in poslušne. Še naprej jim pripadajo vloge moških negovalk, bodisi da so to njihove matere, žene ali ljubice. Moški pa jim to njihovo nego vračajo z zaščito, kot da so majhne in nemočne deklice.

Takšna je podoba odnosov med spoloma, kakršno še v 21. stoletju neguje tovarna zahodnih fikcij Hollwood. In prav tu se je pred nekaj meseci sanjski mehurček razpočil v glasnih protestih in obtožbah ženskega sveta proti moškemu mačizmu. Ženske so se uprle temu, da jih moški lahko grabijo za zadnjice ali prsi, da jih obsceno nadlegujejo ali celo pred njimi onanirajo.

Razumljivo, proti temu, da imajo vsaj trikrat manjše zaslužke kot njihovi moški kolegi, se ne morejo bojevati, saj naj bi to logiko krojil vsemogočni trg, na katerem so, kot rečeno, mišice kakšnega Dwayna Johnsona vredne veliko več kot prsi Emme Stone − osebno mi sicer ni jasno, zakaj je to tako, a trg fikcij pač že ve −, a s tem, ko se tiho strinjajo s tem, da so moški bicepsi vredni nekajkrat več kot njihova koža, sprejemajo tudi igro v vseh njenih umazanih podrobnostih. Prav zato so tudi privolile v izsiljevanje moških, da so izprosile vloge in koščke slave ali honorarje. Molčale so, ker so se bale, da izgubijo te drobtine, kar pomeni, da se jim je takšna privolitev izplačala.

Pravo vprašanje potemtakem ni, koliko so hollywoodski seksistični moški zagrešili, ampak zakaj prav danes na dan vrejo njihovi stari grehi. Ženske, ki so se z divo Catherine Deneuve na čelu podpisale pod manifest, s katerim obtožujejo holivudarski lov na čarovnike puritanistične netolerance, pravijo, da gre v resnici za napad na žensko svobodo. Ja, prav to, po tej invaziji proti moškemu šovinizmu utegne postati, pravijo, žensko telo in njena seksualnost znova prepovedano ozemlje, ki ga bo čuvala hinavska politična korektnost.

Ozemlje samo pa si bodo prisvojili gospodarji; in ti bodo znali sublimacijo na novo zatrte seksualne želje tudi dobro zaračunati. Tako kot mastno služijo tudi s potlačenimi željami ljudstva po uporu, ki ga v njegovem imenu nenehno izvršujejo filmski superjunaki.