Iz-povedno: Kislo grozdje in volilno zelje

Žal so pri nas le novi obrazi dovolj čisti, da še pridobijo zaupanje volivcev.
Objavljeno
28. februar 2018 13.54
Brane Maselj
Brane Maselj

Bliže ko so volitve, bolj glasno se etablirana politična scena zmrduje nad povprečnim slovenskim okusom, ki da nenehno zahteva nove ljudi na volilnem menuju. Slišati je celo, kot da gre za neko slovensko značilnost, da ne prenašamo profesionalnih politikov in njihovih politik, ampak hlepimo po novih obrazih in s tem torej po političnih amaterjih. Slišati je tudi, da niso ti amaterji nič bolj privlačni kot kopalci na nudistični plaži, ko se jih gleda od blizu.

Ko takšne izjave prihajajo iz ust potencialnih poražencev prihajajočih volitev 2018, so nekako razumljive; čeprav si lahko seveda mislimo marsikaj. Že to, denimo, da je sama metafora nekoliko nenavadna. V psihoanalitičnem diskurzu bi gotovo razkrila zanimive potlačene vsebine, ki so vplivale na sklepanje o domnevni grdosti golega človeškega telesa, ko se ga gleda od blizu. Najbolj nedolžen se ponuja sklep, da gre pač za isto zgodbo kot pri Ezopovi povesti o lisici in kislem grozdju.

Zanimivo je, da oblikujejo podobno zaničljive ocene o volivcih tudi tako imenovani analitiki javnega mnenja. »Volivci krožijo kot kupci na tržnici – nekaj časa prisegajo na eno branjevko, pri kateri se s časom naredi vrsta, potem se pomaknejo k drugi in se čez čas spet vrnejo k tisti prvi,« analitično razčleni razpoloženje v volilnem telesu eden takšnih. Seveda je mogoče volivce primerjati tudi s kupci na tržnici, a pri tem ne gre spregledati, da kupujejo pri branjevcih, ki morajo, pa naj bodo novi ali stari, kupcu za njegov denar to zelje tudi izročiti. Kdor goljufa pri zelju, pa če je še tako poceni ali pa dobro, ne bo imel več kupcev.

Tako je tudi v politiki, ne glede za kakšne obraze gre. Žal so pri nas le novi obrazi dovolj čisti, da še pridobijo zaupanje volivcev; ne zato, ker bi bili ti volivci naivni, ampak ker so se pri starih obrazih že opekli. Vsi branjevci doslej so namreč slepomišili z obljubami o dobrem in kakovostnem blagu.

»Brez nasilja, po miroljubni poti moramo spregovoriti in z dejanji pokazati, da v naši družbi ni več prostora za tiste, ki nas mirno in nesramno gledajo v oči, medtem ko nam kradejo in lažejo,« je pred petimi leti še govoril ugledni pravnik Miro Cerar. In kupcem zelja je bila ta etika modrega moža všeč, celo tako všeč, da so mu zaupali dobavo svežega zelja. Potem pa je udarila afera z velikimi dodatki za stalno pripravljenost univerzitetnih profesorjev, med katerimi so bili tudi takšni, ki so njegovo »zelje« prodajali ljudstvu. Takrat se je mož, ki je predaval o etiki in moralnih načelih, potegnil nazaj v svojo pravniško logiko in ugotovil, da ti dodatki, pravno gledano, niso razlog za hujše sankcije. Ne dvomim, da mu bo znal nov obraz Marjana Šarca na predvolilnih soočenjih zaradi takšnih izjav močno pokvariti dan.

Način, kako politika in njeni sopotniki opazujejo volivce, me spominja na to, kako so znanstveniki še nedolgo tega zaman gledali na živali, češ da so to neka sebična bitja, katerih ravnanje spodbujajo samo želodčni sokovi in paritveni nagoni. Etologi, ki se ukvarjajo z vedenjem živali, pa so odkrili, da so živali v marsičem, predvsem v zakonitostih, ki jih oblikuje njihovo socialno življenje, zelo podobne človeku. Ugotovili so, da živali niso nekaj popolnoma drugega in drugačnega od ljudi. Res je sicer, kot je ugotovila neka modra glava, da drži, da živali niso ljudje, toda da hkrati drži, da smo ljudje tudi živali.

Morda smo bolj družbeni kot živali, a tudi njihovega prosocialnega vedenja ni mogoče zanikati. Poskusi tako z opicami kot s sloni so pokazali, da ne eni ne drugi niso sebična bitja, ampak pripravljena na sodelovanje in celo altruizem. Sloni znajo, denimo, vzajemno vleči za vrv, ki prinaša nagrado le, če sodelujejo. Pri opicah pa so testi z izbiranjem žetončkov v dveh barvah pokazali, da opice raje izberejo žetončke, ki prinašajo nagrado tako zanje kot za njihove sovrstnike, kot tiste, ki bi nagrado prinesli samo njim.

Sodelovanje in altruizem je človeku dala za popotnico torej že njegova živalska pramati; prav tako kot tudi osnove etike in morale, ki temelji na pravičnosti. Pri poskusu z žetoni so bile opice, ki so raje izbrale nagrado samo zase kot tudi za druge, deležne nič kaj prijetnega vreščečega grajanja in zamere svojega krdela.

Tudi v živalskem svetu narava nagrajuje altruizem in kaznuje sebičnost, kar je daleč od darvinzima, kakršnega propagira kapitalistična ideologija. Svetlobna leta daleč od laboratorijskih opazovanj živali so tudi naša družabna omrežja, na katerih je mogoče videti na tone posnetkov živali pri najrazličnejših opravkih in vedenjih. Domači videi in turistični posnetki s safarijev niso znanstveno neoporečni kot laboratorijska poročila, toda njihova številnost prepričljivo izpričuje, kako so živali prav tako kot mi, čuteča, ljubezni željna bitja, ki čutijo bolečino in znajo izražati radost.

Če kaj, potem je prav takšno »prosvetiteljstvo« ena najbolj svetlih posledic človekove preselitve na virtualna omrežja. A ne zadeva le sveta živali, ampak in še bolj svet ljudi. Na spletu je vse, kar je kdo kdaj v javnosti rekel in obljubil. Ljudstvo nenadoma ne potrebuje več analitikov, da bi mu razlagali, zakaj tako ali drugače voli in izbira. Sodelovanje in altruizem, etika in morala, vse je tu, na voljo z enim klikom, in vsakdo lahko s prostim očesom vidi, kateri branjevec ga je pri tehtanju zelja kdaj ukanil.