Tiskane izdaje
Včeraj me je na poštnem strežniku čakalo 680 novih pošt. Resda me ni bilo v službi dva dni, tretji dan pa sem bil na terenu, a 680 z megabiti nabitih sporočil je res veliko. Še posebej, ker sem jih 677 nemudoma izbrisal. Neverjetno, koliko je pošte, ki je naši programi ne prepoznajo kot smetje, pa vendar nimamo kaj početi z njo.
Enako je z božično-novoletnimi čestitkami. Med 677 zbrisanimi sporočili je bilo vsaj sto čestitk z dobrimi željami. Srbi pravijo, da »od viška glave ne boli«, toda prav velike koristi od teh čestitk v resnici ni. Spodobno je, morda celo lepo, da se me spomnijo institucije, zavodi, firme in posamezniki, s katerimi sem kdaj vzpostavil poslovni stik, pa čeprav je bilo to le kakšno vprašanje po elektronski pošti, in potem pozabil nanje. Toda ker so vsi ti pošiljavci povezani na vse mogoče načine z vsem tem našim slovenskim mikrokozmosom, je moje ime, tako kot vaše, zatavalo tudi na sezname pošiljavcev, za katere nisem še nikoli slišal.
Dobre želje mi tako pošilja neki Reflektor Music pa Združenje slovenskih pivovarn, v katerem morda sedijo ljudje, ki so pred nekaj leti sedeli tudi v upravi naše časopisne hiše in raje ne bi nikoli več slišal zanje, spomnila se me je tudi neka italijanska trgovska agencija, za katero prav tako še nikoli nisem slišal, pa vsaj neznanih pet računovodskih servisov, neki novi in vsi stari glasbeni in knjižni založniki, vsa gledališča, velike in male turistične agencije, prodajalci, proizvajalci in zastopniki ter seveda vsi, in teh res ni malo, prodajalci medijske megle, tako imenovani piarovci, pravzaprav piarovke ...
Po drugi strani pa je na mojo delovno mizo prispela ena sama čestitka v kuverti. Še pred 15 leti jih je bilo toliko, da sem jih moral spravljati v omaro, ker zanje na mizi ni bilo več prostora. Takrat so nam jih še prinašali poštarji, zaprte so bile v kuvertah z ročno izpisanimi naslovi in žigi, da smo lahko že ugibali, od koga prihajajo. Tekmovale so v duhovitosti, estetiki in romantičnosti; včasih je zraven prišla še bonbonjera ali steklenica, koledar ali rokovnik; včasih pa se je pošiljatelj potrudil in je poleg poslane čestitke darilce prinesel kar sam. In tako smo počeli vsi. Na ulicah je bilo pred prazniki polno mož in žena z zbirkami prazničnih vrečk, ki so jih raznašali na različne naslove. Iz svojih podjetij so odhajali zjutraj, naloženi z rokovniki in drugimi poslovnimi darili, ter se pozno popoldne vračali, včasih pa sploh ne, dobre volje in pordelih lic.
To so bili še časi, ko je človek poleg praznične čestitke dobil tudi človeški stisk roke, pogovor in si iz oči v oči izmenjal dobre želje. Danes je vse to le še navidezno. Čestitke so v resnici le šopek električnih impulzov, zamzrnjenih med ničlami in enicami dvojiških komand, enkrat se prikazujejo kot sneg in sneženi možje, drugič kot smrečice in steklenice šampanjca. Oboje lahko izbrišem z enim samim pritiskom na tipko. In tega pravzaprav nihče ne opazi; še bolj bizarno pa je, da tega nikomur niti ni mar; tudi pošiljatelji pošiljajo svoje čestitke z eno samo tipko, pa čeprav na pol milijona naslovov.
Kaj naj s čestitko, ki jo je poleg mene dobilo še na tisoče ljudi? Če bi vedel, da je iskrena, kakšna morda celo je, bi se seveda spodobilo, da naslovniku vrnem z enako mero pozornosti. Na spletu je veliko naslovov, s katerih je mogoče sneti povsem primerne motive za čestitke in z malo oblikovanja lahko danes napravi vsak svojo čestitko ter jo z enim samim pritiskom na gumb pošlje v svet. Toda ali ima ta spodobnost kakšen smisel? Tudi moji prejemniki bodo storili enako kot jaz, pomešali jo bodo s smetjem. Med spodobnostjo in smetjem danes ni velike razlike, dokler krožita po spletu.
Razlika se napravi le v resničnosti; na papirju, ki ga mora nekdo napisati ali vsaj podpisati in nekdo drug dostaviti na vašo mizo; še večja pa v osebnem stiku, ki vzame največ časa, a tudi največ daje. A ti stiki tako kot pisemske čestitke zelo hitro izginjajo iz naših urnikov. Čedalje bolj jih nadomeščajo le še šifre, v katerih se med seboj pogovarjajo naše mašine.
»Kakšna je prihodnost robotskih sesalnikov?« me sprašuje naslov ene izmed elektronskih pošt, ki ni novoletna čestitka. Tudi ta nemudoma roma v smetje, ker odgovor že dolgo poznamo. Prihodnost robotskih sesalnikov je zagotovo nadvse svetla. Po novem jih lahko nadziramo že kar s telefona oziroma se te pametne naprave kar same zmenijo z njimi, kdaj in kako bo se bodo vsesali v svetlo prihodnost. Z naslednjo posodobitvijo mi bodo verjetno tudi sesalniki za praznike poslali novoletno čestitko. A že zdaj opozarjam, moja hladilnik in televizor bosta udarila nazaj.
