Iz-povedno: Več loncev in odej
pet, 13.10.2017, 12:00
Iz-povedno: Več loncev in odej
Razsipnost se res hrani z motivi iz nezavednega, vendar to ne pomeni, da je neracionalna.

Pravijo, da je za današnji čas značilna kriza naravnih virov. Nobenega dvoma ni, da je človek te vire v zadnjih 200 letih izsesal bolj kot prej v vsej svoji človeški zgodovini. Da jih mora nekoč zmanjkati, je jasno na prvi pogled; sedem milijard sodobnih ljudi porabi neskončno več sredstev za vsakdanje življenje v 21. stoletju kot milijarda prebivalcev sredi 18. stoletja.

Vse večji porabi vode, energije in prostora sledita segrevanje ozračja ter kisanje oceanov, kar raztaplja korale, uničuje plankton in za njim vse druge oblike življenja. Na kopnem vladata erozija in korozija, pred našimi očmi umira vsak dan na tisoče vrst živih bitij. V komaj dvesto letih smo pripravili Zemljo k obratu v novo geološko dobo in jo zasluženo poimenovali antropocen - po nas, bitjih, ki pustošijo planet kot velikanski roj kobilic. Toda v primerjavi s kobilicami smo neznansko bolj potratni glede naravnih virov. Kobilice požrejo vse, mi pa kar četrtino − že ustrezno energetsko pripravljene − hrane zavržemo.

Ta naša nerazumnost pa se še celo stopnjuje. Statistični Slovenec je leta 2013 zavrgel 64 kilogramov hrane na leto, le dve leti kasneje pa že 73 kilogramov. Mogoče se zdi to malo za posameznika, kakšnih 20 dekagramov na dan, toda ko to zmnožite z dvema milijonoma, pridete do presunljivih 150.000 ton; in to samo v Sloveniji, v razvitem svetu pa še vsaj tisočkrat več.

To so, tudi zaradi zavedanja, da meso ne raste v hladilnicah in kruh ne v pečicah, popolnoma nepredstavljive dimenzije našega nažiranja. Kje pa so še drugi vidiki naše razsipnosti z naravnimi viri? Raje se ne vprašajmo, kam bo izginilo milijon osebnih vozil, kolikor jih ta hip vozimo Slovenci, ko se bodo postarala, ali celo, kam bo po amortizaciji izpuhtela milijarda avtomobilov po vsem svetu itd. Menda z vsakim osebnim avtomobilom napravimo za 3000 evrov okoljskih stroškov. Na leto!

Današnja civilizacija se igra uničevanje materialnih dobrin kot nekdaj plemena Indijancev, ki so razvila običaj potlača, pri katerem je bil večji car tisti poglavar, ki je lahko razbil več svojih loncev in zažgal več svojih odej. Tako je svojemu in sosednjim plemenom pokazal, da je džek in bo z lahkoto prišel do novih loncev in odej. Njegovo bahavo, neracionalno postavljanje je bilo pravzaprav zelo racionalno, saj je krepilo njegov domači in »mednarodni« položaj.

Ali tudi naša današnja potrošniška razsipnost, na prvi pogled tako neracionalna, krepi naš položaj glede na druge? Marsikateri menedžer zna povedati, da mu draga obleka in prestižno vozilo pomagata krepiti imidž resnega človeka, kar je pri sklepanjih poslov nadvse pomembno. Celo zapestna ura, ta arhaična naprava, služi menedžerjem − v času, ko vsi gledamo čas na mobilnih telefonih −, da z njeno dragocenostjo sporočajo, da imajo dovolj pod palcem, kar pomeni, da znajo delati posle in so potemtakem zaupanja vredni poslovni partnerji.

Toda če pri menedžerjih in podobnih slojih družbe razumemo, da gre za kupovanje statusnih simbolov, ki omogočajo določene prednosti, zakaj pri širokih ljudskih množicah govorimo o popolnoma neracionalni razsipnosti z enotnim imenom potrošništvo. Razipnost množic se res hrani z motivi iz nezavednega, vendar to ne pomeni hkrati, da je popolnoma neracionalna. Pokazati drugim, da imaš več ali vsaj toliko kot oni, da si lahko privoščiš nekaj več loncev in odej, čeprav jih ne potrebuješ, je bilo v zgodovini človeške družbe smiselno. Človek je pač od nekdaj bil človeku volk. Pridobiti si prednost pred drugimi bodisi iz strahu bodisi iz spoštovanja, je bilo od nekdaj pomembno, ker je prvaku pomenilo več možnosti za preživetje tako njega kot njegove družine.

Danes ni videti nič drugače, le da je ljudi neskončno več. A lonci in odeje pa ure in dragi avtomobili se še vedno kopičijo in nič ne kaže, da bi jih jutri zmanjkalo. Sedem milijard ljudi − sredi stoletja jih bo devet − je nezavedno prepričanih v evolucijsko idejo, da je pomembno imeti prednost pred drugimi, pa čeprav le s kakšnim novim loncem.

Človek ima sicer izjemno sofisticiran možganski aparat, a zdi se, da ga ta evolucijsko razviti potencial danes v marsičem ovira. Zato imamo danes krizo naravnih virov, ki se je sicer zavedamo, ne zavedamo pa se, da jo poglabljamo zato, ker smo navajeni, da iz teh virov črpamo svoje prednosti. V tej razliki med tem, kar vemo, in tem, kar refleksno počnemo, misleč, da je tako prav, pa tiči kriza človeških virov. Izraža se v naši nepripravljenosti, da bi na krizo narave pogledali kot na svojo krizo, čeprav se izraz kriza človeških virov vse bolj prijemlje. Danes je velik problem, nekoč pa je bila velika prednost človeka, da je bil nevaren ne le vsem drugim bitjem v tekmi za preživetje, ampak tudi svoji lastni vrsti. Samo tako sposobni sovražniki, kot so soljudje, so lahko človeku pomagali, da je tako hitro razvijal svoje sposobnosti.

Preveč preprosto je ob teh evolucijskih dejstvih govoriti o krizi človeških virov zaradi napačnih izobraževalnih sistemov, ki da uničujejo človekovo originalnost in ustvarjalnost. Od kod pa potem prihaja na tisoče novih izumov in inovacij vsak dan po vsem svetu, če ne od ustvarjalnih ljudi, ki so hočeš nočeš tudi proizvod izobraževanja, ki da je v sodobnem svetu preveč mehanično in neorgansko? Ne, kriza človeških virov je v resnici kriza logike, ki je doslej pomagala človeku razvijati njegovo superiornost.

 

 



Iz-povedno: Več loncev in odej

Nakupovalna mrzlica. Foto: Jure Eržen/Delo

Prijavi sovražni govor