Iz-povedno:Zdravstvo in (ne)kultura demokracije

Kadar o škodljivosti drog javno razpravljajo ljudje z ministrstva za zdravje,v javnosti ni, razen med kakšnimi civilnimi iniciativami, nasprotovanja. Zakaj bi tudi bilo; na ministrstu sedijo vendar strokovnjaki, oboroženi z znanjem, izkušnjami in aktualnimi podatki. Toda če pogledamo z malo drugačnega zornega kota, lahko postane zelo nevsakdanje, da ministrstvo za zdravje toliko truda vlaga v boj proti drogam. Njegovo delo bi, načelno, morala biti skrb za storitve in pogoje, ki naj zagotavljajo demokratično dostopnost do možnosti za zdravljenje. Ministrstvo za zdravje pa odreka možnost zdravljenje teh istih posameznikov s pomočjo medicinske konoplje, češ da gre za drogo in s svojimi instrumenti celo vpliva na pregon takšnih posameznikov.
Razlog, zakaj so na ministrstvu proti uvajanju kanabisa v zdravstvo, smo slišali že neštetokrat: kanabis, najpogostejša droga med našimi uporabniki, je nevaren duševnemu zdravju ljudi in zaradi svoje inkriminiranosti tudi zdravju družbe ter zaradi zasvojitvenega potenciala še posebej nevaren mladim. S takšnimi argumenti se najpogosteje oglašajo iz sektorja za krepitev zdravja ter obvladovanja kroničnih nenalezljivih bolezni in stanj. Ne poznam natančno organigrama ministrstva za zdravje, a glede na nazive drugih sektorjev je mogoče sklepati, da omenjeni sektor za krepitev zdravja itd. še zdaleč ni najmočejši ali najpomembnejši del ministrstva za zdravje. Je pa sestavni del tega ministrstva, katerega naloga je, bi pričakovali, zdravje ljudi, ne pa boj proti drogam. Te so pač, v različnih oblikah, podporni steber medicine.
Če pogledamo s te plati, potem se velja enkrat tudi prostodušno vprašati, zakaj se potemtakšnem eden od sektorjev tega minstrstva tako trdovratno ukvarja z bojem proti drogam. Če so droge kriminalno dejanje, se morajo z njimi vendar ukvarjati druga ministrstva, notranje in pravosodno, denimo. Če pa so droge tudi zdravilo, potem naj to ministrstvo za zdravje skrbi, da bo to zdravilo dostopno vsem, ki ga potrebujejo.
Že dolgo in še vedno je situacija ravno obratna. Ministrstvo za zdravje, oziroma njegov sektor predpisujeta, katere snovi, (droge, zdravila) so lahko dostopne zdravniški uporabi, in katere ne; katere snovi se sme gojiti, z njimi trgovati in jih uživati. Glavni vzvod, preko katerega ministrstvo obvladuje to izjemno široko polje, je uredba o razvrstitvi prepovedanih drog v tri skupine, od katerih je denimo prva pri nas povsem nedostopna zdravnikom, čeprav so v njej tudi zdravilne substance, kot je prav inkriminirani kanabis.
S tega zornega kota
se torej zdi, da ministrstvo za zdravje opravlja nalogo policaja, namesto, da bi si prizadevalo, da droge, kot je kanabis, o katerega zdravilnosti zdaj tudi naši zdravniki ne dvomijo več, čimprej pripelje v zdravstveno rabo. Zakaj bi morale biti zlorabe drog, če jih sankcionira zakon, področje dela ministrstva za zdravje, če je to vendar delo organov za sankcioniranje. Gre tu za, poleg morebitne skrbi za dobrobit ljudstva, tudi za preprosto željo po moči?
Takšen vtis krepijo ukrepi omenjenega sektorja za javno zdravje itd., potem ko je njegovo ministrstvo dobila od parlamentarnega odbora za zdravstvo neposredno nalogo, da konopljo (kanabis) iz prve skupine najbolj nevarnih drog premakne v drugo skupino, in s tem omogoči njeno medicinsko rabo ter raziskave. V sektorju pa so konec leta naredili takšno novo uredbo, da so celotno rastlino konopljo znova uvrstili med najbolj nevarne droge, le cvet in tinkture, vsaj to, pa so prestavili v drugo skupino.
Ministrstvo za zdravje torej še naprej preko uredbe, nad katero ima zgleda monopol, še naprej drži v karanteni vsestransko koristno rastlino in to v imenu nekakšne vojne proti drogam. Denar davkoplačevalcev torej, če posplošimo, zapravlja za prepovedi dostopa do potencialnih zdravil. Pri vsem tem pa je še posebej skrb zbujajoče njegovo razumevanje parlamentarne demokracije: od zakonodajne veje oblasti, to je parlamentarnega odbora za zdravstvo, je lani dobilo jasno nalogo, da omogoči zdravstvu in s tem ljudstvu zdravljenje z medicinsko konopljo. To nalogo si je razložilo tako, da lahko po svoje - ne da bi se posvetovalo, čeprav bi se moralo, vsaj s komisijo za droge in po možnosti tudi z vsemi mogočimi, kot rečemo, zainteresiranimi javnostmi - definira predmet in področje uporabe. In je tako - po svoje - tudi storilo. Je tu na preizkušnji le kultura dialoga ali gre morda celo za kaj bolj pomembnega, da ne rečemo usodnega?
Ironija trenutka je, da je prav teh dneh ugledal luč sveta priročnik za zdravnike o takoimenovanih kulturnih kompetencah kot stvari rečejo strokovno. Izdal ga je nacionalni inštitut za javno zdravje in se v naših razmerah bere kot znanstvena fantastika našega zdravstva, o tem kako naj bodo zdravstveni delavci spoštljivi do drugih kultur in do drugačnosti, kako naj prilagajajo svojo storitev potrebam različnih uporabnikov, kako naj pri tem spoštujejo njihova prepričanja, vrednote in želje, saj da je prav vsak človek edinstven in poseben in si zasluži tudi posebno, njemu prilagojeno obravnavo. So takšni priročniki res koristni v trenutku, ko je naše zdravstvo videti tik pred kolapsom, in je razglabljanje o pomenu kulture v zdravstveni oskrbi približno toliko smiselno kot igranje valčkov ladijskega orkestra, medtem ko se ladja potaplja? Zdravniki medtem veliko več pozornosti kot kulturi dialoga s pacienti namenjajo seminarjem in simpozijem, na katere jih pogosto vabijo veliki proizvajalci zdravil - drog.