Tiskane izdaje
José Bové, robati francoski rejec ovac, v prostem času pa okoljski aktivisti in upornik proti korporacijskim interesom, bi se verjetno na ves glas krohotal, če bi mu prišla v roke knjiga dveh slovenskih avtorjev z naslovom Kaj je res in kaj ni res o gensko spremenjenih organizmih. Avtorja dr. Borut Bohanec in mag. Mišo Alkalaj v njej namreč pobijata številne argumente proti gensko spremenjenim organizmom GSO).
V delu trdita, da prav ti predstavljajo novo tehnologijo za povečanje pridelave hrane in njeno izboljšanje. A žal, ugotavljata, pridelavo še vedno omejujejo predsodki, ki nimajo nikakršne osnove v znanstvenih dejstvih. Predvsem ju moti, da so se proti GSO opredelile praktično vse poklicne okoljevarstvene organizacije. Torej takšne, ki jim je mar za okolje, ne pa za čudoviti novi svet biotehnologije. »S tem ni nič narobe,« pravita zagovornika GSO, ki skoraj vsako leto sproducirata kakšno novo knjižico, da bi po njunem mnenju zapeljani javnosti odprla oči.
Predstavljam si, da bi Bové, ki si je izkušnje z GSO pridobival kar v neposrednem boju z multinacionalkami na njegovi Larzaški planoti, na to izjavo planil kot volk na čredo ovac. Franoz ima namreč precej natančen vpogled v to, kdo in kako ter v čigavem imenu zapeljuje svetovno javnost. Kot nekdanji francoski evroposlanec skupine Zelenih v prejšnjem sklicu Evropskega parlamenta je takorekoč že na vhodnih vratih tega parlamenta naletel na korporacijske lobiste. V centrih odločanja evropskih zadev se je tem zvitim ljudem gladko namazanega jezika nemogoče izogniti. Svoje izkušnje v boju s to evropsko vojsko v senci je Bové popisal v knjigi Bruselj v krempljih kapitala, ki jo je lani založba Ciceron izdala tudi v slovenščini. Po Bovétovih besedah je v Bruslju 15 tisoč lobistov, ki v imenu najmočnejših svetovnih korporacij »obdelujejo« 751 evropskih poslancev. Pri takšnem razmerju sil se res ne moremo čuditi, da pomembne uredbe Unije nastajajo več let, nazadnje pa ni z njimi nihče zadovoljen.
Predaleč bi nas odneslo, če bi v luč te lobistične dejavnosti postavili tudi zgodbo o slovenskem teranu. A gotovo je, da ima tudi ta epizoda nekakšno zvezo z lobiranjem, ki ga Hrvaška obvlada veliko bolje kot Slovenija. Če ne drugega, namenja soseda tej kuloarski metodi veliko več pozornosti kot Slovenija, saj ima v centru Unije samo uradno prijavljenih kar šest organizacij za lobiranje, Slovenija pa le eno.
Pritiski velikih industrij na politiko Unije so ena od rdečih niti naše vsakdanjosti. Komisarja Johna Dallija je leta 2012 sicer spodnesel tobačni lobi, morda pa bi odstopil leto kasneje, ko je sodišče Evropske unije razveljavilo odločbo komisije o dovoljenju za gensko spremenjeni krompir amflora. Dalli, ki je bil komisar za zdravje in zaščito potrošnikov, je namreč marca 2010 odobril gensko spremenjeno sorto krompirja amflora nemšega koncerna BASF, iz katerega bi lahko izdelovali škrob za industrijo. Krompir je tako vešče zmutiran, da proizvaja več škroba kot druge sorte. Industrije papirja, tekstila in lepil so bile navdušene, vendar je imela mutacija eno pomanjkljivost; biotehnologi so namreč izbrali gen, ki med drugim razvije odpornost proti nekemu antibiotiku. Evropska zakonodaja pa takšne lastnosti pri GSO ne dovoljuje. Kljub temu je evropska agencija za varno hrano (ESFA) sorto amfloro dovolila.
Kako je bilo to mogoče? Na delu so bili spet lobiji, oziroma kot je takrat ugotovil Bové, je šlo za tipično navzkrižje interesov. Na čelu agencije, ki je potrdila neškodljivost krompirja, je bila takrat Diana Banati. Gospa je hkrati sedela tudi v upravnem odboru organizacije z nedolžnim imenom International Life Sciences Institute (ILSI), a izjemno močnimi ustanovitelji, velikimi multinacionalnimi koncerni, kot so Danone, Kraft Foods, Monsanto, Nestle and Procter & Gamble. Banatijeva, ki bi morala nadzorovati proizvodnjo varne hrane, je z velikimi proizvajalci brezsramno posedala po banketih. A ni bila edina, ki je imela tesne zveze z inštitutom ILSI, za katera Bové meni, da je največja kmetijsko-industrijska lobistična organizacija na svetu. Zveze s to organizacijo so imeli še številni drugi člani agencije ESFA, še posebej iz oddelkov, ki bdijo nad GSO in živilskimi aditivi.
Spriče takšne sestave agencije gotovo ni zavajujoče, če rečemo, da ESFA ni bila vedno nepristranska pri obravnavi nevarnosti, ki bi jih lahko povzročili zdravju ljudem in okolju GSO. Ko sem sam pred poldrugim letom pri tej agenciji poizvedoval, kdo je predlagatelj dokumentacije za poročilo o neškodljivosti herbicida glifosat - za katerega slovenska avtorja trdita, da je manj škodljiv od kuhinjske soli - so mi iz ESFA odgovorili, da to ni pomembno, saj da oni presojajo znanstvene dokaze. Resnica je, da znanstvene dokaze preskrbijo kar proizvajalci, ki so zainteresirani za to, da njihovi glifosati in podobni biocidi - ubijalci življenja - dobijo zeleno luč na potrošniškem trgu.
Prav iz teh raziskav črpata vodo na svoj mlin tudi Bohanec in Alkalaj. Sama namreč ugotavljata, da mora vloga, da jo regulatorji sploh obravnavajo, vsebovati vse zahtevane teste, in predlagatelj jih mora sam plačati. Ugotavljata tudi, da enako velja za večino industrije. »Teste varnosti vozil in meritve porabe ter izpustov, ki so potrebni za homologacijo, vedno izvajajo sami proizvajalci.«
Kaj dodati na to? Drži, in prav zato nam afera Volkswagen s porabo goriva in izpusti ogljikovega dioksida še toliko več pove o realnosti današnjega sveta.
***
Prikaz nasprotnega dejstva: Ne mešajmo tehnologije GSO in politike
G. Brane Maselj je v Delu objavil članek, v katerem na precej zaničljiv način »obdela« knjižico B. Bohanec, M. Alkalaj Kaj je res/Kaj ni res o GSO, ki je v izpopolnjeni izdaji nedavno izšla. Naj za začetek komentiram Masljevo trditev, da bi se José Bové "verjetno na ves glas krohotal, če bi mu prišla v roke omenjena knjiga. In kdo je José Bové? Gospod si je politično slavo pridobil s protesti proti McDonaldsu: v mestu Millau je s somišljeniki uničil McDonaldsovo restavracijo v gradnji, za kar je bil obsojen na zaporno kazen. Zakaj je McDonalds Bovéja tako razjezil, uradno ni znano, a na podatkih utemeljena ugibanja navajajo, da so Bovéja razburile ameriške carine na sir Roquefort (ki ga je sam prideloval), kar so ZDA sprejele v povračilo za evropsko prepoved uvoza ameriškega mesa, prirejenega z rastnimi hormoni (Northcutt W, 2003). Tako je José Bové postal heroj francoskega protiglobalizacijskega gibanja, kar mu je prineslo tudi dobro plačano službo poslanca Evropske Zelene Stranke v EP (2009 - 2014).
Moja izkušnja z ljudmi, ki na račun strašenja z GSO gradijo svojo politično kariero je predvsem, da nekako ne najdejo časa, da bi knjigo sploh prebrali in je zato ne komentirajo. V primeru najine publikacije bi bilo pač potrebno ugovarjati kar 411im virom, kar pa celo za g. Maselja najbrž ni ravno preprosta naloga. Iz Masljevega članka v Delu 3. 3. 2017 "Iz-povedno: GSO in kremplji kapitala" je namreč očitno, da "Kaj je res in kaj ni res o GSO" bodisi ni prebral, ali je vsaj bral zelo površno.
Na strani 45 bi namreč lahko našel, da BASFov krompir Amflora ne »proizvaja več škroba kot druge sorte", ampak je njegova sestava spremenjena, manj je amiloze (in zato več amilopektina), oblike škroba, ki ga potrebuje denimo papirniška industrija. Nadalje, Maselj trdi, da so biotehnologi "izbrali gen, ki med drugim razvije odpornost proti nekemu antibiotiku" (mimogrede, g. Maselj, gre za gen nptII in "neki" antibiotik je kanamicin, ki se v humani medicini redko uporablja). Pomembno je vedeti (stran 74), da je neznatna možnost prenosa tega gena v bakterije nepomembna, saj ga v veliki meri že imajo - povsem po naravni poti. Razlog da je BASF uporabil prav gen nptII pa je v tem, da v času kreiranja Amflore gen sploh ni bil sporen (dejansko izven EU še danes ni). Vedeti moramo, da so evropski politiki zavlačevali sprostitev tega krompirja kar 13 let, v tem času pa se je marsikaj zgodilo. Kot tretje, dovoljenje EFSA za pridelavo Amflore je Splošno sodišče EU razveljavilo zaradi kršenja postopka: Madžarska je namreč vložila zahtevo za obravnavo domnevnih novih dokazov, ki je EFSA ni upoštevala. Dejansko je bila odločitev sodišča nebistvena, saj je BASF zaradi zapletenih in zamudnih postopkov v EU začel že leta 2012 seliti svoj oddelek za razvoj rastlin v ZDA in je tudi opustil prizadevanja za trženje GSO v EU. Verjetno zanima bralce, od kod sedaj papirniška industrija dobi amilopektin - samo v Nemčiji ga letno potrebujejo petsto tisoč ton! Naj povemo da še vedno iz krompirja, ki pa je zaradi klasičnega žlahtnjenja (izzvanih mutacij in molekulskega testiranja) leta 2009 gen za tvorbo amiloze izgubil (D. Prüfer in sod.). No tak je pa za Evropo sprejemljiv brez vsake ovire.
G. Maselj nama zameri tudi navedbe o glifosatu, pravi da "slovenska avtorja trdita, da je manj škodljiv od kuhinjske soli". Dejansko je na strani 90 napisano, da je glifosat manj toksičen od kuhinjske soli in ta podatek temelji na povprečnih smrtnih dozah (LD50) obravnavanih snovi, ki najbrž niso plod zlobnega lobiranja agrikulturnih podjetij. Ko pa omenja lobiste, ne bi škodilo da bi prebral kako vlogo je pri oceni IARC (stran 91) o glifosatu imel aktivist in vodja panela dr. C. Portier.
Zdi se, da gospoda Maslja najbolj skrbijo možni monopoli velikih agrikulturnih podjetij, ki bi jih ta ustvarila na osnovi patentiranih GSO. A če bi prebral poglavje na straneh 87 - 89, bi izvedel, da se v tem celo strinjamo. A žal ne razume, da dejansko zapleteni postopki za sproščanje GSO v resnici večajo delež nadnacionalk na trgu semen, saj so ti postali tako dragi, da si jih manjša podjetja ne morejo privoščiti. Piševa da so za tako zahtevne postopke sproščanja dejansko v ZDA še v času Ronalda Reagana lobirala prav velika semenarska podjetja. In tako se je zgodil sedanji paradoks: dokler ljudje, ki o tehnologiji GSO ne vedo nič z njo uspešno strašijo ljudi, so monopoli agrikulturnih nadnacionalk zagotovljeni.
G. Maselj bi lahko tudi prebral, da so glede deleža tržišča, ki ga obvladujejo, agrikulturne nadnacionalke še dokaj skromne v primerjavi s podjetji, ki tržijo avtomobile, računalniško programsko opremo, ali sončna, športna ter korekcijska očala z blagovno znamko.
Seveda bi se s "pritiski velikih industrij" strinjali mnogi ekonomisti: razraščanje monopolov škodi inovativnosti, draži življenje ljudi in slabo vpliva na razvoj. Dejansko stanje vzdržujejo množice lobistov, vsekakor pa vemo, da to niso le lobisti velikih agrikulturnih multinacionalk, ampak tudi lobisti poklicnih okoljevarsvenih organizacij ter podjetij, ki služijo s prodajo vsakovrstnih ekoloških pridelkov. Zanimivo, prav ta finančno izjemno močna podjetja so lani v ZDA uspešno zlobirala zakon o obveznem označevanju njim konkurenčnih GSO proizvodov.
prof. dr. Borut Bohanec
Biotehniška fakulteta Univerze v Ljubljani
