Tiskane izdaje
Nikoli nisem maral kolumn. Kdo pa ima vsak teden tako pomembno mnenje o važnih temah, da bi ga delil z vesoljnim bralstvom?
Ravno zato imam raje format spletnega dnevnika, kjer z različnim uspehom pač deliš kar ti tiste dni roji po glavi. In ker mi te dni po glavi ne roji nič pametnega, vam bom po dolgem času namesto osebnih refleksij ali zabavnih prigod raje raztalal par biserčkov svojega dela preteklih mesecev. Naj utihne življenje in spregovori obrt.
Kot zdaj že kako dekado sem tudi to četrtletje ilustriral Pravno prakso. Tole je par sličic iz te revije, ki so mi v zadnjih mesecih po mojem še najbolj uspele.
Prva je o izvirnem spoprijemanju naše države s pojavi, kakršen je airbnb. Idealno bi bilo olajšati reči ponudnikom, ki bi radi v zameno za kak evro odmaknjen državi svojo dejavnost legalizirali, a se dogaja prav obratno.
Druga je o razliki med prostovoljnimi prekerci in masami folka, ki bi imel rad samo redno službo in jim je nominalna svoboda zgolj v breme (to so dninarji, pravi avtor članka: podjetniki jim pravite samo, da si lajšate vest),
tretja pa komentira hecni položaj, v katerem se je znašlo slovensko sodstvo, ko se mu delo otežuje z vedno novimi in bolj obskurnimi drobci zakonodaje, obenem pa se od njega zahteva domala pogromski pregon predkriznih dobičkarjev.
Poleg tega trenutno edinega rednega ilustratorskega džoba (letos me prvič ni v Pilu Plus, kar mi po petnajstih letih pravzaprav kar paše), mi je konec leta zapolnilo par enkratnih projektov, a za dolgoletne naročnike.
Pri mariborskem Aristeju tako pravkar iz tiska prihaja še eden seriji njihovih odličnih pojmovnikov, ki jih prav tako že kakih deset let s sličicami opremlja nihče drug kot Jurs Čruli. Tega je spisala Melita Zajc, njegova tema pa so mediji.
Tale ilustracija, denimo mladini prikazuje razliko med zasebnimi in javnimi mediji,
Tale zbiralce velikih podatkov, ki pod površjem veselega sheranja na družabnih omrežjih kujejo fletne dobičke,
tale pa novi položaj novinarjev, ki se zadnje čase iz psov čuvajev javnega interesa vse bolj spreminjajo v zaščitnike svojih politično-kapitalskih lastnikov.
Isti novoletni rok je lovila tudi Cankarjeva založba z novo mladinsko izobraževalno knjigo velike Lučke Kajfež Bogataj, ki sem ji v minulih letih znotraj iste serije opremil že eno buklo o globalnem segrevanju (Vroči novi svet) in eno o dragocenosti vode (Planet voda). Tokratni je ime Planet, ki ne raste in njena tema zbira vse načine, kako homo sapiensi v zadnjem stoletju živimo očitno preko zmožnosti lastnega okolja.
Tale slikica tako, denimo, kaže težavo s tem, da nam narava za svoje storitve nikoli nič ne zaračuna,
tale paradokse svetovne razporeditve zalog pitne vode,
Lučkina knjiga izide še te dni in tako kot pojmovnik jo najdete v vseh bolje založenih knjigarnah.
Tako. Zdaj poleg Pravne prakse (za katero tudi nikoli ne vem čisto, kdaj me bo nagnala iz nedrja) en čas ne bom risal drugega kot stripov. Edina izjema je en fina otroška knjiga o čarobnih ptičih, ki naj bi še letos izšla pri založbi Miš in ki se je kanim lotiti sredi februarja, čim do konca zrišem še četrti del žirafje kriminalke. Ta je po Nejčevem odličnem scenariju počrniljen že do polovice in bi moral biti finito v nekaj tednih, ko se nam bodo že tresle hlače pred ameriško premiero.
Vas sproti obveščam, ko se kaj zgane, dotlej pa mi ostanite zdravi, vaš Izar.
***
Izar Lunaček živi, riše stripe, piše članke, pije in hodi. Včasih tudi je in vozi kolo. Ima nekaj brade in penis. Rojen je v petek poleti.
