Begunec sem: YZN, 11 let

To noč sem preživel v blatu. Moji bratje in sestre so stegovali roke skozi špranje kovinske ograje kot slonovi rilci iščoč oreščke.

Thu, 07.01.2016, 12:00

Naučili so se vpiti »kruh, kruh«. Objemal sem svojo sestrico Lino. Že več dni je nahodna in teče je iz nosa. Obrisal sem ji ga z rokavom svoje jopice, ki že dolgo smrdi po plesni. Samo Lina je moja prava sestra, drugi so otroci nove žene mojega očeta. Moja prava mama je s svojim novim možem ostala v Siriji.

Neka ženska na drugi strani ograje je, kakor da bi opazovala živali v kletkah živalskega vrta, s prstom kazala na moja stopala.
Očetu sem podal mlajšo sestro.
»Kam greš?«
»Ta gospa mi bo dala druge čevlje.«
»Mhm,« oče je le prikimal ... dovolj utrujen je bil že od razočaranja in ponižanja.
Sledil sem ji in nejevoljno renčal ob njenih nasmeških in nepotrebnem trepljanju po hrbtu.
»Umazala si boš rokavice,« sem zabrusil po arabsko.
Ni razumela, vendar je bil moj grozeči pogled dovolj, da je prenehala.
Dvignila mi je stopalo in si ga resno ogledovala. Spoprijateljila sva se. Opogumil sem se in s prstom pokazal na belega plišastega kužka, prav takšnega, ki ga je izgubila Lina tiste grozne noči, ko se je potopila ladja tihotapcev na poti v Grčijo.
Ženska mi je podala nove čevlje, sveže nogavice in mi v žepa jopice potisnila dve plastenki vode. Moji stari čevlji so bili prepojeni z vodo in blatom.
Pred odhodom mi je prinesla belega plišastega kužka in mi pomahala v slovo.
Namenil sem ji širok nasmešek, potem pa hitro stekel k Lini, da bi videla novo igračo.
Tekel sem proti toku ljudi, ki so hodili v nasprotno smer, in se kot reševalnega obroča v divjem morju oklepal psička. Kako je mrzlo tisto morje, kako je temno tisto morje!

»Nikogar ni več!« mi je vpila neka gospa, ki si je delila blato v naši bližini, preden je tudi ona izginila v gmoti ljudi. Skupina se je v soju rumenkaste svetlobe reflektorjev počasi pomikala naprej kot čreda bizonov.
Strah me je bilo. S tokom ljudi sem se premikal dalje, dokler nisem ugledal odprtih vrat kovinske ograje in stopil v blato, ki ga je teptalo tisoče stopal. Možje v uniformah so se drli »Yalla, Yalla!«, ljudje pa so se nemočno premikali med ograjami.
Vrinil sem se v reko teles otrok in odraslih, torb in uničenih potovalk. Srce mi je hitro bilo, prestrašeno sem kot riba zdrknil mimo spolzkih hrbtov svojih sopotnikov.
Med žarki svetlobe sem v vlažni in hladni noči pred seboj zagledal velike avtobuse - stali so v vrsti eden za drugim.
Obdan sem bil od gruče ljudi, motorji so živčno hrumeli ... mojih pa od nikoder. Glavo sem stisnil v ovratnik jakne in močno objel belega plišastega kužka za svojo Lino.
Pomislil sem na Sirijo, na vročino in vonj tržnice. Pomislil sem na mamo, na kilometre, ki naju ločujejo, in na prehojeno pot, ki naju je le še bolj oddaljevala.

***

Yzn je star 11. Na Hrvaškem so ga ločili od družine, s katero je zbežal iz Sirije. V Brežice je prispel ob 2. uri zjutraj, premražen in moker od dežja. Po več kot enem mesecu se je spet združil z družino.

***

Foto: Jure Eržen/Delo

Widad Tamimi: Sem iz begunske družine. Moj ded, Jud, je leta 1938 zbežal iz Trsta; moj oče je leta 1967 zapustil Hebron, ko so ga okupirali Izraelci. Da se je moje življenje zdaj tako prepletlo z begunci, je bilo zame precej samoumevno. Vsak je nečemu predan. In kot pisateljica verjamem, da je pisalo orodje, ki daje glas neslišanim. Voci di un mosaico. Svet vidim kot sliko, sestavljeno iz drobcev: barvitih občutij, raznolikih misli, neskončnih resničnosti. Vsak ima pravico do svoje zgodbe in slika brez teh najmanjših koscev ne bi bila sestavljena.

V begunskem centru pomagam združevati družine. Do mene pristopijo ljudje, ki so na poti ostali sami, brez ljubljenih, s katerimi so krenili na pot. Potrebujejo pogovor. Poslušam njihovo pripoved in ko se vrnem domov, čutim, da jo moram zapisati. Zapišem jih, kot si predstavljam, da bi jih povedali sami. Vsa imena so izmišljena, toda njihove zgodbe imajo resnično ozadje.

Z Vesno Bukovec sva se srečali v begunskem centru in od takrat sodelujeva. Njene risbe niso posnetki; s fotografsko lečo bi vdrla v njihovo dostojanstvo. Zato sem izjemno počaščena, da imam priložnost sodelovati s tako nadarjeno in senzibilno avtorico, kakršna je Vesna. 

Prijavi sovražni govor