Tiskane izdaje
»Tokrat nihče ni odvrgel bombe na nas ... sami smo to storili, s svojimi rokami smo zagrešili zločin, sami uničujemo svojo zemljo in lastna življenja.«
Tako je jedrsko katastrofo v Fukušimi opisal znani japonski pisatelj Haruki Murakami in jo seveda povezal z atomskim bombardiranjem Hirošime in Nagasakija ter z jedrsko grožnjo nasploh. Vse, kar se je v poškodovani jedrski elektrarni dogajalo zadnjih pet let, so mnogi označili za »jedrsko vojno brez vojne«.
Pomenljivo je tudi naključje, da se je prav pred peto obletnico japonskega cunamija, katerega posledice še zdaj ni mogoče popolnoma dojeti, v severnokorejskem partijskem časopisu Rodong Šinmun pojavila fotografija vodje Kim Džong Una poleg miniaturne jedrske konice, kakršno bi projektil dolgega dosega lahko ponesel nad Ameriko, Japonsko ali katero koli drugo državo, ki spada v skupino »imperialističnih sovražnikov« režima v Pjongjangu. Med vojaškimi analitiki in državnimi vohuni se je takoj začela polemika o tem, ali je svetleči predmet zraven Kima res bomba in ali lahko tehnološko skromno razvita država sploh pomanjša jedrsko konico tako, da jo bo nato mogoče uporabiti. Vse te zgodbe so odveč. Tudi ko gre za Severno Korejo, lahko enako upravičeno ugotavljamo, da gre za jedrsko vojno brez vojne. In zadnja stvar, ki bo človeštvu koristila, je preizkušanje dvoma o tem, ali lahko Severna Koreja res ponovi strahovito izkušnjo Hirošime in Nagasakija. Kimu je treba verjeti. Grožnja z jedrskim orožjem je preveč resna, da bi dopuščala visokoumne polemike o tem, ali Kim stoji zraven bombe ali zraven kotla s toplo vodo.
Tako tako kakor Fukušima postavlja težko vprašanje o jedrski energiji – vprašanje o tem, ali je to res zanesljiv temelj industrijske rasti in kako verjetno je, da bi se vsak reaktor lahko spremenil v morebitnega množičnega morilca –, tako tudi Severna Koreja povzroča dilemo o jedrskem orožju. Namreč glede tega, ali je danes v tem čudnem svetu po obdobju hladne vojne jedrsko ravnotežje sploh še uporabno načelo pri vzpostavljanju varnostnega mehanizma.
Oglejmo si, kakšna je videti severovzhodna Azija: druga zraven druge se drenjajo gospodarske velikanke, kakršne so Kitajska, Japonska in Južna Koreja, mi pa nimamo izbire in nas kratko malo mora zanimati, ali bodo te države ostale lokomotive globalnega razvoja, pionirke tehnoloških inovacij in odrešilne vlagateljice na evropskih trgih ali ne. Prav tako moramo vedeti, da nimamo izbire in nas kratko malo morajo skrbeti njihove jedrske elektrarne: ali bo teh sto reaktorjev še naprej delovalo varno, če jih bo spet napadel cunami ali močan potres? Resno moramo razmišljati tudi o tem, koliko je še do konca sveta, če je tik poleg teh reaktorjev Severna Koreja s svojo atomsko bombo. Ne le da je še nikomur ni uspelo ukrotiti, ampak jo je mednarodna skupnost s sankcijami še oplodila, da se je razmnožila, miniaturizirala ter postala Kimov ponos in naša nočna mora.
Zdi se, da z reaktorji ne moremo prav nič storiti. Toda prav zato se moramo vsi ukvarjati s Kimovo bombo. Za začetek bi morali prisluhniti, kaj nam šepeta. Zakaj je sploh tu. Kajti če bomo zaradi zemljepisne oddaljenosti ignorirali azijsko jedrsko vojno brez vojne, se bo ta pojavila pred našimi vrati, še preden nam bo uspelo najti svoj prostor na nekem zelo oddaljenem planetu.
