Jernejev požig žita

V Sparu prodajajo Weidegluck Sahne jugurt, Nach griechischer art, na grški način. Hecno, tudi Grki znajo kaj narediti bolje od Nemcev in ti jim pač potem ukradejo recept. Na Hrvaškem bodo po razsodbi Bruslja lahko še dvanajst let delali kranjske klobase in jih pod tem imenom tudi prodajali; verjetno jih že zdaj ponujajo v Agrokorjevem Mercatorju, kjer se potihem množijo hrvaški izdelki. Ja, zdi se, da bodo sosedi postopoma prevzeli vso slovensko prehrambno proizvodnjo in trgovino. Zaradi tega ne bomo točili solza, vendar je le treba opozoriti na nekatere strateške vidike tega dogajanja, ki je paradoksalno že po tem, da lahko neko obubožano gospodarstvo, kot je hrvaško, kupuje podjetja pri sosedih. In to agresivno, kot smo videli v dolgi zgodbi o Agrokorjevih naskokih na Mercator.

Po Drogi in Kolinski, ki ju je kupila Atlantic Grupa, Ljubljanskih mlekarnah (Dukat) in Mercatorju bo očitno v hrvaških rokah že v kratkem končalo tudi Žito. Po neuradnih informacijah naj bi ga kupila Podravka, prodajal pa naj bi ga konzorcij največjih lastnikov s Slovenskim državnim holdingom, Modro zavarovalnico, Skupino KD Group in NLB Skladi na čelu. Lepo, sami vrhunski finančniki, ki jim lahko očitamo le drobno lepotno napako − doslej niso postavili na noge niti enega podjetja, so pa uspešni pri prodaji vsega tistega, čemur smo nekdaj rekli družbena lastnina. Družbeno lastnino, ki je bila večinoma res rezultat žuljev, znoja in samoodrekanja ljudi, si je najprej prilastila država, zdaj pa jo v njenem imenu razprodajajo okravatani fičfiriči.

Kot v primeru Mercatorja je tragikomično, da Podravki prihodki že več let upadajo (lani so se znižali za še tri odstotke), in tako poskuša ta prav z nakupom Žita rešiti svoje težave pri poslovanju. Žitu pa gre menda kar dobro; trudilo se je prevzeti ajdovski Mlinotest, in če bi mu uspelo, bi pri sosedih končalo še to uspešno podjetje.

Dobro, namesto Mlinotestovih špagetov lahko kupujemo tudi Barillo, vendar vse skupaj postaja že kar nevarno − če bo kakšna nenadna kriza, se utegne zgoditi, da Slovenci ne bomo imeli več kaj jesti. Ker smo že pri žitih: teh pridelamo in predelamo le za dobro polovico potreb; stopnja preskrbe pri zelenjavi je samo 31 odstotkov; krompirja izkopljemo le za 63 odstotkov; nekoliko bolje je pri mesu in jajcih, »zavidljivih« 80 odstotkov. No, ni vse tako črno, kajti vina naredimo skoraj toliko, kot ga popijemo, 94 odstotkov. Skratka, odkar smo ukinili kombinate in zadruge, gozdarska podjetja prepustili v upravljanje škofijam, v kmetijstvo pa uvedli Omanovo kmečko filozofijo, smo ostali skoraj brez kmetijstva in predelovalne industrije. Prebivalstvo pa se zaradi nesposobnosti države vse bolj rešuje z vrtičkarstvom.

Kot gobe po dežju rastejo razni »think tanki«, možganski trusti, menda premoremo celo svet za nacionalno varnost, smo pa kot hlapca Jerneja izgnali zloglasni nacionalni interes. In če nimamo nacionalnega interesa, o čem sploh naj potem tuhtajo in debatirajo v omenjenih institucijah?! Saj ne rečemo, da nam bo hlapec Jernej zažgal hišo, ta je že tako ali tako v bednem stanju. A lahko nam požge žitno polje. In potem?