Tiskane izdaje
Evropa zaznamuje 15. maj kot dan, ko so se končali zadnji boji druge svetovne vojne na evropskih tleh. Porušena celina z milijoni mrtvih in še več ranjenih je z zadnjimi močmi dočakala težko pričakovani mir. Konec je bilo nacističnih in fašističnih osvajanj, konec je bilo letalskih napadov, konec je bilo koncentracijskih taborišč in zločinov nad civilisti. Zločin nad civilisti je vedno zločin, nikakršne razlike ni med ruskim kmetom, ki je padel pod streli enot SS, in nemškim mesarjem, ki je zgorel v bombnem napadu na Dresden. Po 15. maju je napočil čas za obnovo in novo družbo, ki naj bi temeljila na solidarnosti in napredku.
Medtem ko se je Evropa že počasi obnavljala, hkrati pa še počasneje padala v novo past, imenovano »hladna vojna«, je vojna vihra v Aziji še vedno divjala. Pogosto pozabljamo, da se je vojna na azijskih tleh začela več kot dve leti pred nemškim napadom na Poljsko. Ko je cesarska Japonska leta 1937 krenila v okupacijo Kitajske, so preostali veliki igralci na šahovnici reagirali in v naslednjih letih so evropske velesile v tandemu z ZDA krčevito branile svoje kolonije. Odprla so se številna bojišča, zagrešeni so bili vojni zločini in kot vedno so najvišjo ceno plačali navadni ljudje. Na začetku vojne so najbolj trpeli prav civilisti v kitajskih provincah in množični pokoli ter posilstva v Nankingu še danes vzbujajo grozo pri obiskovalcih tamkajšnjega muzeja, pozneje pa je morilsko breme padlo na japonske civiliste, ki so postali tarča neusmiljenih letalskih napadov z zažigalnimi bombami, ki so v japonskih mestih, v katerih so prevladovale lesene zgradbe, povzročile pravi inferno.
Tistega dne, ko je zastava Sovjetske zveze že valovila nad berlinskim Reichstagom, so se ameriški vojaki še vedno borili proti zagrizenemu nasprotniku na otokih Okinave. Krvava bitka, ki se je končala šele 22. junija 1945, je povzročila smrt 200.000 ljudi, od tega je bila polovica vojakov obeh strani. Čeprav so priprave za invazijo na glavne japonske otoke že potekale, so ravno visoke ameriške izgube na Okinavi prisilile vladajočo administracijo k razmisleku o uporabi atomske bombe, na kateri je delal dr. Oppenheimer s svojo ekipo v sklopu projekta Manhattan.
Ameriški predsednik Harry Truman je za uspešni test atomske bombe izvedel že na potsdamski konferenci februarja 1945. Kljub pozivom k predaji so Japonci zavrnili kapitulacijo in 6. avgusta je »Mali deček« eksplodiral nad Hirošimo. Uničenih je bilo več kot 80 odstotkov stavb v mestu, pobitih in ranjenih je bilo 150.000 ljudi. Tri dni pozneje je »Debeli deček« povzročil podobno tragedijo v Nagasakiju, kjer je umrlo skoraj 40.000 ljudi. Nagasaki je bil pravzaprav rezervna tarča, saj so oblaki nad Kokuro, primarnim ciljem, rešili mesto pred uničenjem. Američani so imeli v načrtu v naslednjih mesecih vreči še sedem atomskih bomb, vendar je predhodna japonska kapitulacija ustavila nadaljnje napade.
Dolga desetletja je veljalo prepričanje, da sta atomski bombi prisilili Japonce v dokončno vdajo. To je samo delno res. Dejstvo je, da so imeli Japonci velike težave z logistiko in zagotavljanjem resursov za vojsko že kar nekaj časa, vendar so v Mandžuriji še vedno imeli pod orožjem skoraj milijon ljudi. Ko so se odprli nekateri tajni arhivi v Rusiji, so na plan prišle številne nove informacije. Po eksploziji druge atomske bombe se Japonci še vedno niso hoteli predati, je pa zato njihov veleposlanik Sato v Moskvi dobesedno prebledel 8. maja popoldne, ko mu je ruski zunanji minister Molotov povedal, da bodo enote Rdeče armade opolnoči vstopile v Mandžurijo.
Prekaljene in dobro oborožene ruske divizije so po železnici iz Evrope najprej prišle do Sibirije in Mongolije, potem pa so pod poveljstvom legendarnega maršala Žukova tako silovito napadle japonske sile na Kitajskem, da so se Japonci 15. avgusta 1945 dokončno predali. Uradno kapitulacijo so podpisali 2. septembra na ameriški ladji USS Missouri, ki je bila zasidrana v Tokijskem zalivu, in s tem je bilo tudi uradno konec druge svetovne vojne, ki je odnesla 61 milijonov življenj.
Pravijo, da je zgodovina najboljša učiteljica. Zgodovina nam ponuja nešteto primerov, kaj se zgodi v vojnah, ko najkrajši konec vedno potegnejo mali ljudje, najdaljšega pa velike banke, orožarska industrija in lobistične skupine. In vojne se vedno znova pojavljajo. Ker o njih ponavadi ne odločajo navadni ljudje, ampak tisti »zgoraj«. Fraza »nikoli več« zveni že prav klišejsko. Tudi ko ni nikakršne potrebe po konfliktu, saj problema sploh ni, ali pa se do rešitve lahko pride tudi po diplomatski poti, se s pomočjo laži in medijskih manipulacij (Irak, Libija) najprej pripravi teren, potem pa sledi destrukcija, ki gospodarjem smrti pričara nasmešek na obraz, saj so dobički vrtoglavi.
Paradoksalna so zgražanja javnosti nad obsegom smrti in uničenja v Siriji, saj se ravno iz teh istih držav, ki obsojajo sirsko vojno, z blagoslovom vlad stalno izvaža orožje na Bližnji vzhod. Samo v prvi polovici leta 2015 je Nemčija izvozila za 1,7 milijarde evrov orožja v države, ki niso članice EU in Nata. Bolgarija, Hrvaška, Srbija, BiH, Češka, Slovaška, Črna gora in Romunija so brez pomislekov od začetka vojne v Siriji izvozile za nadaljnjih 1,2 milijarde evrov orožja v Saudsko Arabijo, Jordanijo, ZAE in Turčijo, ki so ključne oskrbovalke upornikov v Siriji.
Na televiziji zgražanja enih in drugih, za zaveso pa dvolično sklepanje hudičevih poslov.
In to z nasmeškom na obrazu.
