Tiskane izdaje
Te dni se mi je zagrebški znanec pohvalil, da je obiskal Mostar. Prvič v svojem pol stoletja dolgem življenju. »Grozno,« je dejal in navrgel, da na »ono, muslimansko« stran sploh ni stopil, saj so mu tako svetovali. Kaj veliko ni videl, edini spomin na Mostar pa bo imel, kot je sam rekel, da ga je bilo strah in da je mesto razdeljeno. Na naše in vaše.
Mostar je bil zame eno lepših mest. Ljudje, ki jim človeku ni bilo težko pomagati, so živeli svoje življenje. Nikoli niso spraševali, kdo si, od kod prihajaš, ali si res Musliman ali Slovenec. Aida in Brada, kot je bilo ime simpatičnemu dolgolasemu lastniku lokala v eni od kinodvoran, sicer Srbu, sta bila dobra znanca. Ničkolikokrat smo sedeli za isto mizo, premlevali enake teme. Kasneje, sem izvedel, se je njena družina izselila nekam proti Sarajevu, on je prek Kranjske Gore odšel proti Nemčiji in potem v Beograd. Danes je Mostar povsem drugačen. Prestreljene stavbe še zdaj spominjajo na krvavi čas, obnovljeni most pa čaka na turiste, ki se v mestu zadržijo, kot je dejal tehnični župan Ljubo Bešlić, le po nekaj ur. Ko se sonce skrije za Velež, Mostar postane mesto duhov. Na hribu se pne križ, ki se spogleduje z minareti v dolini ob Neretvi. Gostišča samevajo. Spomnim se tistega večera, ko so na poti proti motelu koraki nemo odmevali po Kujundžiluku. Brlivka, ki je vabila v zadnji lokal pred motelom, je bila dovolj močna s svojim vabilom.
»Poglej, Slovenec, glavna težava je, da vsi od nas zahtevajo, da se opredelimo,« mi ob takrat še predvidoma zadnjem kozarčku pred spanjem pripoveduje natakar, medtem ko pogleduje na uro in čaka, da mu bo tudi ona dovolila, da zapre lokal. Nič kaj vesel ni, da je Mostar razdeljen na muslimanski vzhodni in katoliški oziroma hrvaški zahodni del. »Jaz sem natakar in le čakam, meni ni treba na eno ali drugo stran,« pravi fant kakšnih tridesetih let. Doda, da v vsem le ni toliko sovražnosti. »Mi se moramo sovražiti, ampak kaj, ko tako eni kot drugi poslušamo Halida Bešlića,« še pove in nalije »još jednu prije spavanja*«.
Mostarja v raziskavi Quality of Living mednarodnega svetovalnega podjetja Mercer ni. Razumljivo, saj raziskava vključuje le svetovna glavna mesta. Vendar kljub temu: če bi mesto ocenjevali po merilih, ki jih raziskovalci imajo, bi bil Mostar zagotovo nekje na repu lestvice.
So pa zato ex-jugoslovanska glavna mesta. Vendar najprej morda le tole: v raziskavi Quality of Living je sodelovalo 231 mest z vsega sveta. Na podlagi 39 različnih meril, kot so, denimo, politična, socialna in ekonomska klima, osebna varnost, možnosti izobraževanja, infrastruktura in javni promet, so izdelali lestvico glede na kakovost življenja. Na samem vrhu so se tudi letos obdržala evropska mesta Dunaj, Zürich, München, Düsseldorf in Frankfurt, na repu lestvice pa sta pristala iraški Bagdad (230. mesto) in glavno mesto Haitija Port-au-Prince (231. mesto).
Najbolje uvrščeno glavno mesto nekdanje Jugoslavije je Ljubljana (76. mesto), sledijo Zagreb (98.), Beograd (138.) in Sarajevo, ki je na 159. mestu.
Včerajšnjo nedeljsko dopoldne je družba, tam ob mizici na obnovljenem zagrebškem Britanskem trgu − seveda je tudi ta trg dobil fontano, ki jo je zaukazal postaviti župan Milan Bandić, ki so mu že nadeli ime Mile Fontana −, nekaj časa namenila tudi pogovoru o kakovosti življenja v mestih.
»Mah, daj no, daj; Zagreb je bljek. Če bi imel možnost, bi že zdavnaj odšel. Kamorkoli. Poglej ljudi, toliko zlobe, ljubosumja, škodoželjnosti ...« je z besedami streljal znanec. »No, no, saj ni tako slabo,« je dejal drugi in dodal, kako je ničkolikokrat dejal, da je življenje na Dunaju, v Frankfurtu ali kjerkoli drugje sicer lepo, a je Zagreb bolj miren, umirjen. Kaj nam pomagajo fontane, kaj nam pomaga skoraj zastonjska polurna vozovnica za tramvaj, kaj nam pomaga, da se hvalimo, da smo najlepši in najboljši v nepomembnih stvareh, ko pa se kakovost življenja v mestu ne premakne nikamor. Navsezadnje je taista lestvica pokazala, da je bil Zagreb lani na 98. mestu, letos pa je spet na tem mestu.
Če je bil Mostar zame eno lepših mest, je Zagreb zagotovo v skupini prijetnih. Mesto s staro arhitekturo, parki, zelenjem, malim milijonom krajev za druženje in zabavo ter kratenje dolgčasa. Ponudbe ne manjka. »Vse to drži,« mi je rekla znanka M., »vendar pozabljaš na ljudi. Verjemi mi, da je v mestu veliko več škodoželjnih kot onih drugih«. In kot je zapisala kolumnistka Lana Biondić, »hudič je le, ker si ljudje na obraze dajejo preveč sijajne šminke in ličil in si izrišejo rdeče nasmehe. Da lažejo sebi in drugim.«
Nedeljsko popoldne je že zdavnaj zamenjala zagrebška noč. Tam na Gornjem gradu se je že naselila skrivnostna tišina, velemesto, tam spodaj, od koder me je v 64 sekundah privlekla električna vzpenjača, ki povezuje Gornji in Donji grad, je osvetljevalo na tisoče in tisoče luči.
»Stoj mi dobro, Zagreb,« sem zamomljal in mu še zaželel čim manj pretiravanja s sijajno šminko in rdeče izrisanih nasmehov.
Brlivka, ki je vabila v lokal na Gornjem gradu, je bila dovolj močna s svojim vabilom. »Još jednu prije tvoga odlaska**,« je dejala natakarica in položila pred mene kozarec. Z radia se je zaslišala meni priljubljena pesem. In natakarica? Ni bila naličena!
* še eno pred spanjem
** še eno pred tvojim odhodom
