Tiskane izdaje
»Tista« leta, »tisto« obdobje je bilo v glasbenem smislu prijetno za uho in prav veselje je bilo poslušati različne glasbenike z različnih koncev in krajev »takratnega« časa. Mnnogi se še zdaj radi spomnijo, kaj so počeli na ritme iz 50., 60., 70. let ... Seveda ni manjkalo niti odličnih filmov, nenavadnega oblikovanja in še marsičesa, kar se je nemudoma prijelo in obstalo. Pa ne kot nekakšna nostalgija, jok za preteklostjo, ampak kot kakovost.
Te dni mi je znanec sredi Zagreba razlagal, kako je slabe volje, ker se mu zdi, da glasba še zdaleč ni doživela svojega evolucijskega ciklusa. Skoraj v isti sapi je pojasnil, da stare, dobre zabavne glasbe več ni, pop in rock sta skrita v nekem skrivnem kotičku, šansona ni. Vse to se je umaknilo, je pojasnjeval znanec, neki vrsti degeneracije.
Zdaj so v glasbi na plan prihrumele neke povsem druge vrednote življenja, drugačen način razmišljanja, ki ga – ne glede na to, da je postal mladostniški main stream – celo nekateri mladi ne priznavajo povsem. »Ampak, stari, tako je. In najbolje, da se s tem sprijazniš. Če ne danes, pa vsaj jutri. Pojutrišnjem boš »povožen ležal nekje za šankom kakšnega narodnjaškega glasbenega kluba, odprtega do zgodnjih jutranjih ur,« sem ga poskušal spustiti na realna tla. In še dodal, kako ima v zadnjem času vse več možnosti, da se vrne v »tista svoja leta« na koncertih glasbenikov iz »tistega« obdobja.
»Kako se že imenuje stranka, ki ji predseduje slovenski šef diplomacije?« je sledilo vprašanje, ki me je malo vrglo iz tira. »Desus in Karl Erjavec,« sem odvrnil na kratko in z radovednim izrazom na faci.
»No, ko že omenjaš, da imam retro možnosti in prisluhniti temu ali onemu iz 'tistih' časov. Seveda jih imam, a kaj, ko je vsak koncert, kot da bi poslušal nekoga, katerega pokrovitelj je 'tisti' vaš Desus ... Saj nimam nič proti stranki, le ortoupokojensko mi vse skupaj deluje,« in še nekaj zamomljal o starih prdcih, ki bi neskončno radi svoje zatirane strasti spet postavili na ogled.
Nekoliko pozneje sem listal časnike in v napovednikih zasledil kar nekaj koncertov starih, ostarelih, za marsikoga že zdavnaj odpisanih glasbenikov, ki so »takrat« žgali po sceni. In se vprašal, ali bi morda katerega obiskal.
Bolj star, bolj nor! Bungee, rafting, judo in skiro. S črno mušketirsko bradico. S pipo in zelenimi lasmi. Jakna, čopek, rutka in motor. Prihaja strašna kriza srednjih let. Upor zatiranih strasti ... (Zoran Predin, Bolj star, bolj nor.)
Potem pa sem se spomnil zgodbe, ki mi jo je prav tako sredi Zagreba pripovedoval P. V osrednji vlogi je bil nekdanji svetovno znani hrvaški namiznoteniški igralec Dragutin Šurbek. »Ni mu postlano z rožicami. Nizka pokojnina, življenje na robu revščine, vse bliže je temu, da postane socialni problem,« mi je takrat razkril in dodal, da je njegovih 37 kolajn, ki jih je osvojil na svetovnih in evropskih prvenstvih, vrednih 3200 kun oziroma dobrih 450 evrov, kolikor znaša neke vrste športna pokojnina za namiznoteniškega igralca, danes starega skoraj 70 let. Šurbek ne prejema niti posebnega športnega dodatka, kot ga dobijo nekateri nekdanji hrvaški športniki. Po nekaterih podatkih jih je približno 200, med prikrajšanimi za ta mesečni dodatek, ki znaša med 500 in 750 evri, je poleg Šurbka še 15 nekdanjih starejših športnikov.
Mimogrede: v sosednji Srbiji, s katero se sicer hrvaška zelo nerada primerja, znaša mesečni dodatek za športno odličnost približno tisoč evrov, prejema pa ga kakih 600 nekdanjih športnikov.
Športne pokojnine so še en del zgodbe o odsluženih in odpisanih. Ena, ki je ne prejema, pa je nekdanja atletinja Jelica Pavličić. Tisti, ki spremljajo atletiko, se je morda še spomnijo. Bila je evropska podprvakinja, svetovna rekorderka v teku na 400 metrov, devetnajstkratna državna (Jugoslavija) prvakinja v različnih disciplinah, zmagovalka Balkanskih iger in tekov na Mediteranskih igrah ...
Ko sva prav včeraj s P. znova odprla to temo, sva si bila edina, da je nemalokrat lažje biti odslužen kot pa odpisan. A kaj, ko je dandanes vse več odpisanih.
