Tiskane izdaje
Mislim, da ob novem letu lahko povem. Naveličana sem letargije, jamranja, kriticizma, cinizma. Naveličana sem podobe tega plemena. Mislim, da smo tega počasi naveličani vsi. Da imamo dovolj biti ves čas proti, proti vsaki pobudi, proti vsakemu posebnemu dosežku, proti vsakršni viziji, proti močnim čustvom, proti lepoti. Mislim, da je prišel čas, ko se brez cinizma in sramu lahko zavzamemo za nekaj.
Morda so zato izbori osebnosti leta, ki nujno spremljajo vstop v novo leto, trenutek, ko se lahko, brez cinizma, brez ironije, brez obrambnih paravanov, res vprašaš: Kaj nam to govori? Kaj nam govori oseba, ki jo izberejo ljudje? Kaj nam govori o temperaturi družbe, o zeitgeistu?
Včeraj, na dan, ko smo ob dvanajstih v Viteški dvorani podeljevali naziv Delova osebnost leta 2014, so na zadnje počivališče pospremili velikega poeta. Ko umre pesnik, se neobhodno nekaj zgodi z narodovo zavestjo. Zaradi odhoda Tomaža Šalamuna smo še enkrat premislili mnoge stvari, ki jih je izrekel. Morda še najbolj tisti njegov prvi verz, ki je nekega dne, kot je sam rekel, po branju še enega velikega poeta Daneta Zajca, sprožil potres v njem. In besede so začele padati vame kot kamni z neba na pleh. Prve besede so bile: Naveličal sem se podobe svojega plemena. V enem od intervjujev mi je rekel, da si je že kot otrok želel, da bi podobo svojega plemena prenesel v svet. In jo je. Zato: Stran s staro podobo plemena. Čas je, da v tem plemenu poleg tistih tipičnih lastnosti z zavistjo in komolčarstvom na čelu poudarimo tudi drugi obraz tega malega naroda, ki prav tako obstaja. Tisto v nas, kar je vredno.
Smo narod, ki si ne upa imeti svojih junakov. Tudi če jih dobimo in jim dovolimo, da nekaj časa uživajo pozornost, ki si jo zaslužijo, jih potem hitro zrušimo s piedestala. To ni samo slovenska lastnost, je pa res, da je zato, ker smo tako stisnjeni in majhni, veliko bolj opazna in naredi veliko večjo škodo.
To je strah pred veličastnim, velikim. To je strah pred lepim v človeku. To je strah pred lepoto, ki je v človeku.
V naši literaturi ni junakov, ugotavlja tudi Aljoša Harlamov v članku v Delu. V naših filmih ni junakov, razen Kekca, ugotavlja Miha Mazzini že več kot desetletje. Vsi vemo, da vsak narod potrebuje svoje junake, heroje, zglede, modele, ljudi z vizijo − ali ljudi, ki utelešajo vrednote, ki se jih lahko oprimemo v časih kaosa in krize. To je že zdavnaj ugotovila tudi zabavna industrija − in nam in našim otrokom ponudila instant različico − akcijske filme s superheroji. Mediji smo tukaj tudi zato, da se spomnimo, ja, najprej sami sebe, potem bralce, da obstajajo druge vrste junaki, ki za svoj boj ne potrebujejo orožja in posebnih učinkov.
Delova osebnost leta so tako po izboru bralcev Dela postali prostovoljni gasilci. Pričakovano, pravzaprav. Ko je Predsednik gasilske zveze Slovenije Jošt Jakša iz rok odgovorne urrednice Mateje Babič Stermecki prejemal nagrado v imenu vseh 158.000 prostovoljnih gasilcev, v lanskoletnih ujmah jih je aktivno sodelovalo vsaj 40.000, je v Viteški dvorani nekaj počilo. Vsi gostje v dvorani so spontano vstali in z dolgim aplavzom, ki se ni hotel končati, počastili najvišje predstavnike predstavnikov in starost gasilske zveze, ki so skupaj s predsednikom stali na odru v imenu vseh prostovoljcev. Na njihovih obrazih, ponosno zapetih v uniforme, je sijalo nekaj nerazložljivega. Mnogi so imeli v očeh solze. Ne znam si predstavljati, kaj vse so videle te oči. Kaj vse so videle samo v zadnjem letu.
Predsednik Jošt Jakša je govoril o notranji poklicanosti. Ni govoril o vrednotah gasilcev, ni bilo treba. Vse še pred leti papirnate besede, kot so solidarnost, tovarištvo, nesebičnost, pomoč sočloveku ... so v zadnjem letu zaradi njihovega delovanja dobile drug pomen. Živijo jih vsakič, ko po službi oblečejo delovno obleko in gredo na pomoč. Najhitrejši so, najbolj učinkoviti, samoorganizirani, delujejo že dolgo, ob vsakem požaru, ob vsaki nesreči; ampak zadnje leto smo jih najbolj opazili.
Morda se ne zavedamo pripravljenosti določene skupine ljudi, ki imajo svoje službe, svoje družine, svoje težave, a so se zavezali k temu, da v trenutku, ko se zgodi nesreča, pustijo vse in odhitijo na pomoč. Za dneve, ko so pomagali sokrajanom, someščanom v žledu ali ob poplavah, so si vzeli dopust. Njihova nagrada je občutek, da si pomagal sočloveku. Najmanj, kar jim lahko ponudimo, je javno priznanje.
Kako se soočate s strahom? sem vprašala predsednika gasilske zveze Jošta Jakšo. Kako v ključnem trenutku, morda gre za stotinko sekunde, premagaš strah, ko stopiš v gorečo hišo ali se znajdeš med drevesi, ki se podirajo od žleda. Seveda nas je strah, je rekel mirno. »Spoštovanje nevarnosti je prvi pogooj za učinkovito delo, gasilec, ki ne pozna strahu, lahko postane nevaren samemu sebi. Strah da, panika ne.«
Vodja intervencije ima celo večja pooblastila kot predsednik države, je še dejal. »Ko svoje tovariše pošlje, da opravijo določeno nalogo, jih z napačno odločitvijo lahko pošlje tudi v smrt.«
Nikoli se mi ni zdel Gandhijev citat, zadnje čase tolikokrat citiran, tako na mestu: Postani sprememba, ki jo želiš videti v svetu. Lepo je vedeti, da tudi pri nas obstajajo ljudje, ki ne jamrajo, ne nergajo in ne govorijo, kaj bi si želeli, gredo v akcijo in naredijo, kar lahko. Tisto, kar si želijo videti okrog sebe, postanejo sami.
Mislim, da se ob prostovoljnih gasilcih nihče, ki se ima za razmišljujočega človeka, ne more več skriti za paravan cinizma. Nihče včeraj v dvorani ni z ironijo gledal na solze ganjenosti, ki jih je imel v očeh predsednik Gasilske zveze Slovenije Jošt Jakša v imenu vseh 40.000 aktivnih prostovoljcev, ki so v lanskoletnih vremenskih ujmah tvegali življenja, da so pomagali sočloveku.
Junak ni samostalnik, je glagol, je nekdo rekel. Zaradi takšnih junakov verjamem, da nam bo nekoč uspelo, da spremenimo podobo našega plemena.
