Kabinet čudes: Punčka

Pred več kot petimi desetletji je Helena punčko dobila ob krstu od botre Anice.

Fri, 19.02.2016, 08:00

Kabinet čudes na Delo.si

Kot odgovorna medijska hiša, ki svoje družbene vloge ne vidi zgolj v informiranju javnosti, ampak veliko pozornosti namenja tudi izobraževanju, smo v sodelovanju z ducatom kulturno-izobraževalnih institucij za vas pripravili rubriko Kabinet čudes.

Dvakrat na teden (ob torkih in petkih) vas bomo s poučnimi zgodbami popeljali v čudežni svet znanja.

V projektu so nam svoje znanje posodili Hiša eksperimentov, Slovenski etnografski muzej, Botanični vrt Univerze v Ljubljani, Muzej novejše zgodovine Slovenije, Kulturno središče evropskih vesoljskih tehnologij, Živalski vrt Ljubljana, Park vojaške zgodovine, Mestni muzej Ljubljana, Muzej narodne osvoboditve Maribor, Tehniški muzej Slovenije, Moderna galerija, Železniški muzej Slovenskih železnic in Muzej novejše zgodovine Celje.

Po dosjeju Kabineta čudes lahko brskate TUKAJ. Želimo vam obilo bralnih užitkov pri odkrivanju novega.

V zbirki Otroško življenje velik del muzealij predstavljajo otroške igrače. Tokrat pozornost namenjamo zgodbi punčke iz gume, ki jo je v zbirko Muzeja novejše zgodovine Celje prispevala Helena Vogelsang Novak.

Takole se spominja svoje punčke: »Bila je lepa, prekrasnih modrih oči, rdečih ustnic in verjetno je botra zanjo morala kar na široko odpreti denarnico. Ne spomnim se, da bi tej punčki dala ime, po navadi sem jo imenovala kar dojenček.  Rada sem jo oblačila v oblačila sosedovih otrok,  ko so jih prerasli in sem jih izprosila od njihovih mamic.

Spomnim se, da sem bila nekoč precej okregana in tudi kaznovana, ko sem punčko v želji, da je ne bi zeblo, oblekla kar v svoje 'žabice'. Takrat sem jo že krepko prerasla, zato sem žabice morala s škarjami kar precej skrajšati. Tako sem dobila še eno oblačilce za svojo punčko, pa še par krepkih po zadnji plati, moji, seveda.

Svoje najnežnejše otroštvo sem preživela v varstvu babice in dedka na deželi. Mama in oče sta hodila v službo v Celju in tam gradila hišo. Moja družba sta bila starejša brat in bratranec, ki sta se raje kot z mano igrala 'fantovske igre' in me na svoje pohode nista vzela s seboj. Bolj zvesta družba sta bili moja punčka in psička Trefa. Psička je imela, za moje takratne otroške poglede,  prelepo pasjo utico, ki je bila dovolj velika, da sem se poleg nje in njenih mladičev vanjo stlačila tudi jaz s svojo punčko.

Helena s svojo punčko leta 1964. Foto: Muzej novejše zgodovine Celje

Razmišljala sem, da moram punčko tudi nahraniti. Primerna hrana za 'njeno starost' je 'mlečni griz', pripravljen iz mleka in pšeničnega zdroba. Pojavila sta se dva problema: Kje dobiti stekleničko za hranjenje in kako spraviti hrano v usta, če pa niso imela odprtine? Prvo težavo sem hitro rešila: majhna steklenička od Cockte in en star prirezan cucelj. Za rešitev druge težave pa je bila potrebna 'prava kirurška operacija', ki sem jo opravila kar sama. Dedkov nož, malo sreče, da se nisem urezala, in punčka je bila pripravljena na hranjenje. Ta večer je zaspala presrečna, ker se je obilno najedla. Naslednje jutro sem se spomnila, da punčka tudi na »oni strani« ni imela odprtine. Potrebna je bila še ena operacija. Tudi ta uspešna. Ker se je punčka pokakala, sem jo okopala kar v bližnjem potoku.

Da bi punčko lahko peljala na sprehod, sem si zelo želela otroškega vozička. Neke sobote smo se z našim modrim fičkom odpeljali v Gradec na velesejem. Ko smo prišli do razstavljenih igrač, mi je kar dih jemalo. Ko sem tik pred seboj zagledala celo vrsto otroških vozičkov za punčke, sem se dobesedno vkopala v tla. Mamo sem prosila, da bi tudi jaz imela kakšnega za svojo punčko. Ko mi je razložila, da se jih ne da kupiti, saj so samo razstavljeni (danes vem, da si ga tako ne bi mogli privoščiti), so mi začele po licu polzeti solze. Osušile so se, ko sem za punčko dobila stekleničko iz rdeče plastike. Ko smo odhajali iz Gradca, sem razmišljala, kako srečni so otroci v tem mestu, ko imajo na voljo takšne lepe igrače!

Že za naslednji rojstni dan sem dobila za darilo pravi pravcati otroški voziček za punčko. Sicer je bil daleč od tega, kar sem videla v tujini. Bil je lesen, majhen in v njem je lahko punčka samo sedela. Ampak bil je moj in bila sem tako srečna, da sem punčko nemudoma peljala na njen prvi sprehod.

Ko sem punčko dala hčerkama, sta se z njo zelo radi igrali, kljub temu da sta imeli poleg nje še veliko svojih dojenčkov in punčk. Z njo sta lepo ravnali, ampak punčka je bila takrat že kar v letih in materiali niso bili več tako prožni. Na žalost je ostala brez leve roke.«

Punčka je vpisana v zbirko Otroško življenje z oznako OŽ 3870. Mere: 56 x 20 x 11 cm. Foto: Jožica Trateški, MnZC

Punčka je na ogled med novejšimi pridobitvami zbirke Otroškega muzeja Hermanov brlog. Letošnjo pomlad bo skupaj z drugimi muzealijami del naše gostujoče razstave v Otroškem muzeju igrač in iger v Kielcah na Poljskem. 

Prijavi sovražni govor