Tiskane izdaje
Človeka, ki se je odvadil gledati televizijo in je po sili razmer v času praznikov začel brskati po TV kanalih, nihče ne bi mogel pripraviti na šok, ki ga je čakal. Slovenske televizije so med seboj začele tekmovati v neumnosti. Kdor si je namreč v soboto zvečer v t.i. prime time-u zaželel kakšnega dobrega filma ali kakšne druge kvalitetne zabave, je namesto tega dobil udeležence šova Bar ali pa Big Brother oziroma Ne se hecat' na TV Slovenija.
Da je format resničnostnih oddaj priljubljen pri komercialnih televizijah, ni nobena novost. Jasno je, da te želijo plasirati vsebine, ki se za relativno majhen vložek gledajo. A kljub temu si je težko predstavljati, da si dve televiziji, Planet TV (ki je vsaj delno skovana tudi iz davkoplačevalskega denarja) in Kanal A konkurirata s sorodno obliko poneumljajoče zabave. Morda je bilo res nerazumno pričakovati, da se bo v več kot dobrem desetletju - ko je resničnostna televizija že doživela svoj vrhunec, zdaj pa se kot slaba navada drži televizijskih kanalov - nek ustvarjalni um spomnil nečesa novega ali vsaj nečesa takšnega, kar človeka ne pahne v hudo depresijo in obup.
Če namreč kdo misli, da je nacionalka v tej tekmi proti čistemu mentalnemu dnu izjema, da je vsaj ona odgovorna nekim profesionalnim standardom, se globoko moti. V soboto je dvema resničnostnima oddajama konkurirala z dozdevno zabavno oddajo Ne se hecat', v kateri voditelj Boris Kobal svojo sovoditeljico Nino Osenar vseskozi degradira na vlogo okraska. Poleg tega, da njegov pokroviteljski odnos gledalca navdaja z nelagodjem, bi bilo za oddajo nasploh bolje, če bi se poskušala nehati hecat' - ker se pač ne zna.
V neokusnostih, v spodbujanju vseh možnih stereotipov, šovinizma, provincialne mentalitete, slabih šal, zaradi katerih se kakšen Fran Milčinski Ježek verjetno obrača v grobu, ne zaostaja niti oddaja Slovenski pozdrav, ki program nacionalke krasi v petek ob osmih zvečer. Gre za oddajo, ki v človeku zbuja sram, da se je moral roditi v tej državi.
Pri tej pa najbolj zbode to, da si državo vzame za talca v najbolj vročem terminu celega tedna in nam sporoča nekaj takšnega: to je naše bistvo, to je največ, kar kot neka družba zmoremo na področju zabave. Kot da javna televizija ne ve, da obstaja zajeten kup posameznikov, ki so kdaj v življenju gledali Charlieja Chaplina, Woodyja Allena ali Larryja Davida in jih pač ne bo zadovoljil najbolj slaboumen poskus šaljenja.
A posledice tovrstnega programiranja so bolj daljnosežne. Na žalost je to, kar nacionalka spušča v prime time-u, njena osebna izkaznica, s tem svojim gledalcem, torej tudi tistim, ki lahko to oddajo spremljajo le z dovolj veliko dozo sarkazma, pove, iz kakšnega testa je. Še več, s tem po krivici degradira tiste svoje informativne in kulturne vsebine, ki so dobre in na višini poslanstva javne televizije.
Vse slovenske televizije torej druži to, da so se odločile v odločujočem terminu staviti na najmanjši skupni imenovalec tega, kar naj bi gledalci hoteli. In če pri komercialnih televizijah, odvisnih od oglaševalcev, še nekako razumemo in (sicer težkega srca sprejmemo), da zasledujejo gledanost in dobičke po liniji najmanjšega odpora, pa pri nacionalni televiziji tega preprosto ne moremo sprejeti.
Kdaj bo postalo jasno, da javna TV hiša ni zavezana graditi programa na podlagi gledanosti? Nacionalna televizija je prva, največja in najmočnejša javna institucija z nacionalnim vplivom, ki skrbi za javno in skupno dobro. Za njo kot medij to pomeni, da je podrejen zgolj strokovnim standardom, ne pa posamičnim okusom ali množičnosti istega slabega okusa.
Njeno vodilo bi moralo biti plasiranje relevantnih tem na vseh ravneh: torej ne le, kaj so ključne politične agende na tisoč in en načinov, ampak tudi, kaj je vrhunska domača filmska produkcija. Zdaj slišimo, da se je odrekla lastni igrani produkciji, s čimer je ogrozila razvoj že tako podhranjene umetnosti in se izneverila pomembnemu delu svojega poslanstva.
Resnici na ljubo RTV predvaja dobre tuje TV serije, včasih tudi vrhunski program tujih filmov in serij (kot ji pač dovoljuje tekma med raznimi ponudniki, kot je HBO in programi »na zahtevo«), le da navadno svoje najboljše predvaja ob nenavadnih urah, s čimer že spet degradira pomen lastnega izbora.
Institucija, ki bi morala biti eden največjih kuratorjev ne le javnega mnenja, ampak tako rekoč duha te države, se kot da boji lastne sence, vselej je kot nesamozavesten najstnik obsedena s tem, kaj hoče Drugi, kaj hoče politika, kaj hoče gledalec. V trepetanju pred kakšnimi pritožbami, očitki in pred slabo gledanostjo je že pred leti izgubila avtoriteto, s katero bi lahko krojila vzdušje v državi in postala tudi motor javnega (ne pa trivialnega) življenja. Položnica, ki ji jo plačujemo vsak mesec, ji daje moč in odgovornost, da se vzpostavi kot močna javna institucija, ki mora prva uveljavljati načelo javnega uma.
Morda je prišel čas, da se neha sprenevedati in odgovornost za svoje diletantske odločitve prelagati na ramena gledalcev - češ to gledalci hočejo. Gledalci niso neumni in ločijo diletantizme od kvalitetne vsebine, ločijo med lastnim okusom in nečim, kar je obče dobro ali vsaj profesionalno lansirana vsebina (sicer pa gredo lahko vselej po drugačen program na komercialne televizije). Velik del gledalcev, predvsem mladih, ki so v stiku z novimi mediji, je nacionalna televizija (pa tudi komercialne TV postaje) z neumnim programiranjem že izgubila in bodo večji del svojega življenja sami kurirali svoj TV program prek prenašanja vsebin z interneta ali prek ponudnikov, ki dajejo zabavne vsebine »na zahtevo«.
In če se javna TV že histerično sprašuje, kaj hočejo gledalci, je odgovor precej na dlani: gledalci hočejo/ hočemo suvereno TV hišo, ki je ni sram lastne vednosti in strokovnosti, ki je ni sram razločevati med pogrošnim in vrhunskim, ki se ne boji intelektualnih vsebin (če si upamo uporabiti to besedo, ki je v slovenskem javnem prostoru tudi po zaslugi te iste nacionalke dobila skoraj pejorativni pomen, medtem ko, denimo, hrvaška nacionalna TV suvereno že leta nedeljsko popoldne lansira Nedjeljom u dva), ki je ni strah politikov in najbolj glasnih gledalcev raznih interesnih skupin, predvsem pa televizijo, ki v najbolj izpostavljenih terminih s slaboumno vsebino, ki ji nadene ime »zabava«, ne žali inteligence svojih odjemalcev.
